Recenzija knjige: Laibach in retroavantgarda

Barbara Borčić: Celostna umetnina Laibach: fragmentarni pogled, *cf., Ljubljana 2014.
Objavljeno
07. april 2014 18.36
megla/laibach
Maja Megla, kultura
Maja Megla, kultura

Zbirka, ki nastaja v sodelovanju s SCCA - Ljubljana na temo sodobne umetnosti, se je tokrat v besedilu Barbare Borčić posvetila začetkom osemdesetih let, ko se je v Ljubljani vzpostavila retroavantgarda, umetniško gibanje, ki je postalo v svetu eden najbolj prepoznavnih in cenjenih slovenskih umetniških izvoznih artiklov.

Gre za čas od leta 1980, ko je v Trbovljah nastala skupina Laibach in v začetku delovala tako performativno koncertno kot vizualno razstavno, do leta 1985, ko se je mednarodno uveljavila in začasno prenehala delovati vizualno, razstavno.

Čeprav so bile prve predstavitve Laibacha v reviji Viks (leta 1983) ter nato v reviji Problemi (leta 1985), je ta čas slabo dokumentiran in osvetljen. »O ideoloških implikacijah skupine in pomenskih konotacijah njenega delovanja se je veliko pisalo, manj pa o njenih metodah, postopkih in konkretnih delih,« je zapisala Borčićeva, ki se je v pričujočem besedilu posvetila ravno temu, metodi Laibach Kunsta, njihovim postopkom in konkretnim delom z bogato opremo dokumentov in fotografij, predvsem pa njihovemu likovnemu delovanju in razstavam od začetkov do zadnje, ki je bila v Galeriji Škuc leta 1984 (zatem so razstavno utihnili do leta 2005).

Ugotavlja, da že njihove začetke zaznamujejo tako imenovane apropriacije, to je prevzemanje obstoječih podob, kar je mnogo kasneje postala ena od najbolj značilnih metod sodobne umetnosti. Provokacija je bila naslednja stalnica ter militantna podoba (uniforme, jekleni pogledi, odtujeni govor) s sistemom znakov, ki je vzbujal različne asociacije in s tem interpretacije.

Zaradi likovnih podob so bili pogosto prepovedani: zaradi kavne skodelice s svastiko so po treh dneh leta 1983 zaprli razstavo v zagrebški galeriji Prošireni mediji, na zagrebškem glasbenem bienalu leta 1983 pa je bil učinek filmskih podob povod za prekinitev koncertnega nastopa. Po znamenitem slovenskem TV Tedniku leta 1983 je bila raba imena prepovedana in s tem tudi javno delovanje skupine.

V tem času so nastali njihovi značilni motivi, ki jih je kasneje apropriiral (prevzel) Irwin: sejalec, Malevičev črni kvadrat, Rdeči revirji, zobato kolo in druga imažerija podob, ki so jo gradili z velikim poznavanjem zgodovine umetnosti. Borčićeva se je podrobneje posvetila podobam in praksi vizualnih del, kot so montaža, readymade, apropriacija, ideja celostne umetnine (gesamtkunstwerk), in metodi, ki jo je Laibach na drugi razstavi v Galeriji Škuc leta 1983 poimenoval retroavantgarda.

Besedilo je preplet različnih virov, tako umetniških del, spominov, javnih podatkov kot pogovorov, zbrane dokumentacije in hemeroteke. Knjižica vsebuje bogato slikovno gradivo (razstave, koncerti, plakati, fotografije) iz let od 1980 do 1985 in je za proučevalce tistega časa vir, ki ga ne smejo zaobiti.

Borčićeva je namreč takratno dogajanje aktivno spremljala in ga – kot ena od umetniških voditeljic Galerije Škuc (1982–1985) – tudi dejavno soustvarjala.