Recenzija knjige: Neznatnost lepote, lepota neznatnega

Katja Perat: Davek na dodano vrednost. LUD Literatura, Ljubljana 2014.

Objavljeno
05. maj 2014 18.54
Manca G. Renko
Manca G. Renko

Ta mesec je pri LUD Literatura izšla druga pesniška zbirka Katje Perat, ki je leta 2011 poskrbela za enega najbolj udarnih (in nagrajevanih) pesniških prvencev Najboljši so padli (Beletrina 2011).

Nova zbirka, Davek na dodano vrednost, katere naslov bi se glede na trenutne domačijske politično-ekonomske dileme po preroškosti lahko primerjal z Gregorčičevo soško »bitvo vročo«, ne zbuja občutka, da bi avtorica klecnila pod težo druge knjige, s katero naj bi upravičila odmevnost prvenca ter zadovoljila bralce in kritike.

Ne poskuša biti bolj radikalna, zajedljiva, cinična ali lucidna, kot je bila prvič. Z ničemer ne upravičuje zvenečega naziva »glas generacije«, ker bolje kot kdorkoli ve, da s svojo generacijo – razen letnice rojstva – nima skoraj ničesar skupnega. Davek na dodano vrednost resda ohranja značilni jezik, hkrati pa je v primerjavi s prvencem veliko nežnejši in milejši.

Zbirka je razdeljena na tri dele. Prvi nosi naslov Smrt in davki (… in ker so trdne in gotove samo stvari, / ki so v napoto, / smrt, uničenje in davkarija.). V njem se trdne in gotove stvari razblinjajo v krhkih in negotovih, kakršne so ljubezen, pomlad, poletje, nežnost, umetnost in lepe obleke. S tem poustvarja drobce resničnosti, drobce, ob katerih se zdi, da je največja odlika poezije Katje Perat prav v tem, kako natančno zna izmeriti in popisati neznatnost življenjsko pomembnega doživljaja.

Razume, kako pomembno je ločiti neznatnost od nepomembnosti, kakor je tudi pomembno, kot piše v Oženju pokrajine, eni svojih najboljših pesmi, razlikovati med dvema različnima tišinama, / od katerih prva spremlja stvari, / ki te ne zaznamujejo, / in druga tiste druge.

Drugi del je naslovljen s Sedem in se nanaša na sedem smrtnih grehov. Kratke pesmi lovijo utrinke vsakdanje, mimobežne grešnosti, ki se zdi preveč banalna za spovednico, v življenju pa nas teži k tlom in se oklepa prsnega koša.

Med drugim beremo o tem, kako nas svet, / ki si ga je prilastila naša nečimrnost, vrže s sebe kot moker pes / dežne kaplje (napuh), o nekom, ki zahteva več, / kot ima, in upa, / da tega ne bo nikdar deležen (pohlep) ter o resničnosti, ki nam je izročena kot skrhan izdelek rokodelca, / ki ni dobro vedel, kaj dela (jeza).

V zadnjem delu Pod razno je le ena pesem (Pesem s posvetilom), vsebinsko in slogovno drugačna od siceršnje zbirke, v njej pa se Katja Perat poigrava z (na videz?) nesmiselnimi vprašanji, ki jih zastavljajo literarna teorija, avtorica in bralec.

Komu je posvečena zadnja pesem in komu je namenjena zbirka? Propadlim ljubeznim, bodočim zvezam, poznavalcem poezije, mladim humanistom, intelektualnim snobom, modnim gurujem ali salonskim revolucionarjem? – Tistim, ki razumejo, da najbolj pretrese lepota, ki je neznatna, pa naj bo to, da nekdo s svojo nežnostjo / čuva resničnost, ali pa uvodni verz s patosom napolnjenega balkanskega šlagerja, ki se začne z više sreće drugi put / kažeš mi to tako lako.

Pretanjenost lepote je pomembnejša od njene veličine in izbira pravega trenutka dragocenejša od siljenja v večnost.