Recenzija knjige: Strukturno določena prihodnost

I. Wallerstein, R. Collins, M. Mann, G. Derluguian, C. Calhoun: Ali ima kapitalizem prihodnost? cf., Ljubljana 2013.
Objavljeno
28. maj 2014 19.46
Tadej Meserko
Tadej Meserko

Vsakršno odstopanje od običajnega ali pozitivnega poraja vprašanja in zato tudi moderna, kot jo imenujejo nekateri, velika kriza nujno pelje v spraševanje o njenih izvorih in koncu.

O tej temi, torej predvsem o možnostih nadaljevanja kapitalistične paradigme, se je spraševalo pet eminentnih mislecev, primarno sociologov, ki so na sam pojav skušali pogledati z vidika strukturno dolgoročne vzdržnosti.

V uvodu je poudarjeno, da: »Naša razprava ni razprava o tem, ali je kapitalizem boljši ali slabši od katerekoli doslej obstoječe družbe. Vprašanje je, ali ima prihodnost.«

Bralec dobi občutek, da je delo pisano sukcesivno in da je Wallerstein, ki je med peterico morda najbolj odmeven, zastavil izhodišče, ki ga drugi potem obravnavajo na svoj način, medtem ko je predvsem pri Mannu opaziti tudi nekaj kritik ostalih sodelujočih v razpravi.

Vsem je skupna misel, da je kapitalizem obsojen na razgradnjo, ob tem pa se razlikujejo ocene, zavoljo česa se bo to zgodilo, predvsem pa so vsi avtorji previdni pri ocenjevanju, kdaj se bo razpad dejansko zgodil. Ko govorimo o stičiščih, je treba izpostaviti tudi enoten miselni okvir, ki je zastavljen v marksistični in webrovski tradiciji, hkrati pa je razvidno, da vsi po vrsti pričakujejo, ali pa si tudi zgolj želijo, da bi se konec kapitalizma preobrazil v družbeni sistem, ki bi vključeval predvsem socialno pravičnost.

Vprašanje v naslovu skozi delo dobiva vse jasnejši odgovor, ki je v večji meri negativen in nikalen. Wallerstein govori o različnih ciklih, ki vodijo družbeni sistem od obdobja relativne stabilnosti do trenutkov, ki bežijo k popolnemu razsrediščenju in s tem razrušenju.

Eden takih je hegemonistični cikel, ki zahteva jasno dominantno figuro sveta, kar je v današnjem svetu že porušeno in lahko govorimo o številnih centrih moči. Collins nadalje izpostavlja problem tehnološkega izrivanja, ki sta ga predvidela tudi Marx in Engels, a ta trenutek ni nikoli toliko dozorel, da bi pripeljal do dejanske strukturne krize.

Po Collinsovem mnenju avtorja nista predvidela: »... množičnega vzpona belih ovratnikov srednjega razreda, upravljavcev, uradnikov in izobraženih strokovnjakov. Prav to je tisto, zaradi česar mislim, da je treba ponovno govoriti o krizi tehnološkega izrivanja.« Delavstvo se je preobrazilo v birokrate, s prihodom novih računalniških tehnologij pa prihaja do avtomatiziranega izrivanja belih ovratnikov, ki izgubljajo boj z različnimi polavtomatskimi procesi, prijaznimi spletnimi trgovinami, spletnimi bankami, avtomatskimi blagajnami itd.

Tu so seveda tudi drugi vzroki za zaskrbljenost, kot so ekološki problemi, pretirana financializacija, širjenje jedrskega orožja, problem ubežnih tovarn in še kaj. Vse to govori v prid notranji nestabilnosti sistema.

Delo je s tem dober poskus razumevanja inherentnih mehanizmov neuravnovešenosti, hkrati pa nam pristop različnih avtorjev omogoča heterogene poglede, ki se pogosto prepletajo, na drugih ravneh pa si tudi nasprotujejo, kar je že nekakšen dialektični proces pri samem teoretskem razumevanju družbene evolucije.