Rjavi kovček z zgodbo velikega prijateljstva

Korespondenca med Venom Pilonom in Francetom Mesesnelom prikazuje umetniško razumevanje v času po prvi svetovni vojni.

Objavljeno
15. julij 2013 16.57
Katja Željan, Nova Gorica
Katja Željan, Nova Gorica
Oba sta bila iz Vipavske doline. Pilon je bil slikar, Mesesnel pa umetnostni zgodovinar. V središču njunega dopisovanja je seveda umetnost, toda iz desetletje dolgega dopisovanja je mogoče izvedeti še marsikaj zanimivega. Na primer, kako se je godilo Pilonu v Firencah in kako Mesesnelu v Ljubljani.

»Renesansa je res grandijozna in vredna, da se je ogleda. Kako majhen postane človek pred takimi giganti, lahko privedejo človeka do obupa. Če hočeš imeti pogled čez vso umetnijo v Firenze, moraš posvetiti isti strašno veliko časa, a še več denarja. Molzejo na vsakem oglu, tako da se človeku zdi, da so velikani renesanse že v naprej računali na beraštvo in dekadenco njihovih potomcev in samo vsled tega napravili toliko vzornega ...« 

Tako se začne prvo od 68 pisem bogate in zanimive korespondence med Venom Pilonom in Francetom Mesesnelom, ki sta ju slikar in umetnostni zgodovinar, oba doma iz Vipavske doline, pisala med leti 1920 in 1929. Zdaj jih je – vključno z nekaterimi razglednicami in tipkopisom zadnjega pisma iz leta 1940 – objavila Pilonova galerija v Ajdovščini, iz njih pa je mogoče sklepati o prisrčnem in globokem prijateljstvu. Začelo se je med študijskim letom v Pragi, pot pa je Pilona zatem popeljala v Firence, od koder so tudi prva pisma, ki jih je pisal Mesesnelu.

»Zanimala te bo akademija, oziroma moji izpiti: prosil sem za izpite v I. kurz špecijalni, a ko so videli nekaj mojih del in z ozirom na teoretične težkoče pri izpitih, ustmenih, so me predlagali za II. kurz. Izpiti trajajo od 15. oktobra do 5. novembra – vsaki dan; glava, kompozicija (8 dni), teoretično, zgodovina umetnosti, anatomija in perspektiva, za slednjo sem gotov, da je ne napravim, ker sem že pozabil geometrije iz realke. In glavno: italijanščina. Upanja nimam mnogo, sicer ni, da bi se človek preveč pehal, tri leta risbe in kopiranja po gipsu! I. kurz špecijalke: glava in zadnje leto (v tem slučaju moje) šele cela figura in akt po živem modelu! Ko sem povedal o praški akademiji: non c'è neanche da paragonare (brez nobene primerjave), reveži! Živim pa 'švoh' – podpora : 0, t.j. obedujem v gostilni za 4–5 lir, za večerjo pa malo fantazije = 0 ...«

O Kogoju, Spazzapanu in ... ženskah

Drugi sklop pisem izvira iz časa, ko je Pilon pod vplivom vihravega srbskega slikarja Petra Dobrovića zbežal iz Firenc in slikal v majhnem ateljeju v očetovi hiši. Prijatelju Mesesnelu v pismih poroča, kdaj je bil v njegovem ateljeju Marij Kogoj, kaj počneta z Lojzetom Spazzapanom, ne skopari niti s podatki o družabnem in umetniškem življenju v Gorici, o prijateljih, znancih in ženskah. V tem času je Mesesnel že bil v Ljubljani, kjer ga je Izidor Cankar povabil na Filozofsko fakulteto kot asistenta. Pilonu v pismih razlaga o delovanju Narodne galerije, o društvenem življenju likovnikov in o Zborniku za umetnostno zgodovino, velikem projektu, ki ga je takrat vodil.

Ko je Pilonovo prelomno razstavo v Ljubljani kritik Saša Šantel leta 1923 raztrgal z besedami: »In sedaj Pilon! Kakofonija oblik in barv. Ne krivim njega – ampak servirati ljubljanskemu občinstvu tako slikarijo kar naenkrat in v tako močni dozi, je cinizem, ki ga štejem v greh prirediteljem«, se je v njegov bran postavil prav Mesesnel ... Priprave na Pilonov odhod v Pariz, sproščeno prestolnico umetnosti, kamor je pobegnil pred fašističnim ozračjem, odpirajo tretji sklop ­korespondence.

Ta se končuje leta 1929, ko so se Mesesnelovi preselili v Skopje, kjer se je France posvetil umetnostnozgodovinskemu in spomeniškemu delovanju. Pisma po tem datumu se niso ohranila, razen nenavadnega tipkopisa v nemščini iz leta 1940 z nostalgično omembo slike izpred desetletja. Pilon je kmalu zatem končal profesionalno likovno delovanje, Mesesnela pa so tik pred koncem druge svetovne vojne na Turjaku umorili domobranci.

Ne gre za dolgočasno razpravljanje o umetnosti

»Ena najbolj fascinantnih stvari, ko človek dela v muzeju, je brskanje v arhivu po starih papirjih. Ko sem pred sedemnajstimi leti prišla v Pilonovo galerijo, sem našla imenitno korespondenco Vena Pilona z različnimi ljudmi. To je bil čas, ko smo še pisali pisma, ki so zagotovo najbolj imeniten vir vpogleda v dušo nekoga. Pri Pilonu, ki je znal dobro pisati in biti dober prijatelj, pisma kažejo na to, kakšno pomembno vlogo je posvetil dopisovanju,« je povedala dr. Irene Mislej, urednica obsežnega zbornika o korespondenci med Pilonom in Mesesnelom.

Gre pravzaprav za prvi zvezek. »Izbrali smo prav korespondenco z Mesesnelom, ki sicer pokriva zgolj desetletje, je pa izredno zgoščena in povedna za tisti čas. Pisma so imenitna, njuna avtorja komentirata vse, kar se jima je dogajalo. Nikakor ne gre za suhoparno razpravljanje o umetnosti, ampak tudi za odziv na dogodke, prijatelje, znance ... Fascinantno je opazovati, kako sta eden in drugi ravnala z jezikom. Mesesnel je v njem bolj vzvišen, Pilon pa postreže z množico citatov v različnih jezikih in s številnimi imeni umetnikov,« je dodala Mislejeva.

Avtorji zbornika so želeli, da bi bila v njem korespondenca med prijateljema prepisana tako, kot se je ohranila v originalih. »Vidimo, da je bilo pri Pilonu razpoloženje enkrat na vrhu in drugič na dnu, predvsem ko začne čutiti pritisk italijanskega fašizma. Včasih je prav pretresljivo prebrati in si predstavljati, kako sam je bil. France Mesesnel je imel druge težave, a se je v Ljubljani izredno boril za Narodno galerijo, imel je predavanja, izdajal knjige in bil plodovit kot likovni kritik. Govorimo torej o dveh prijateljih v dveh popolnoma različnih življenjskih situacijah,« je poudarila urednica zbornika.

Le kaj bi z impresionizmom po vojni?

V Pilonovi galeriji so za sodelovanje pri projektu zaprosili tudi sina Franceta Mesesnela, Janeza. Ta je namreč galeriji leta 2010 izročil rjav kovček s Pilonovimi risbami, knjigami in drugimi publikacijami ter seveda pisma. Približno v istem času je Pilonova galerija prišla do več del Franceta Mesesnela – nekaj so jih odkupili, nekaj je bilo podarjenih –, saj je umetnostni zgodovinar, tako kot Pilon, najprej hotel postati slikar, učil pa se je pri Rihardu Jakopiču. »Na očeta je usodno vplivala prva svetovna vojna. Učil se je za impresionista, a je bilo po vojni zanj nekaj popolnoma iluzornega, da bi slikal le še svetlobne bleske, sence ali sončne efekte. Po vojni so bile aktualne druge teme in vsebine slikarstva. Ker je bil oče s srcem vseeno impresionist, je tako prekinil slikarstvo in šel študirat umetnostno zgodovino,« je povedal sin Janez, ki je očeta nazadnje videl pri trinajstih letih.

V zborniku je prispeval prisrčen spomin na očeta in njegovo hišo v Vipavi, poleg tega ta vsebuje še korespondenco med Venom Pilonom in mladim Janezom Mesesnelom, ki ima za umetnika vedno mnogo vprašanj. Iz korespondence Janezove matere Saše Mesesnel s Pilonom so avtorji zbornika prišli prav do zadnjih dni življenja slikarja, saj je zadnje pismo datirano teden pred Pilonovo smrtjo. »To je lep primer, kako se je prijateljstvo, ki se je začelo nekje drugje, nadaljevalo prek drugih članov družine,« meni dr. Irene Mislej.

Pilonovo »rusko obdobje«

Čeprav je Janez Mesesnel leta 1957 prvi diplomiral iz Pilonovega slikarstva, mu kljub več poskusom ni uspelo objaviti knjige o njem. Donacija Pilonovih del, knjig, člankov in zapiskov, ki jih je namenil Pilonovi galeriji, je kljub temu veličastna. Med njimi je namreč kar šestnajst risb malega formata, petnajst ilustracij in ena grafična plošča. Po besedah umetnostne zgodovinarke Maje Marinkovske večina risb spada v tako imenovano Pilonovo rusko obdobje, saj so nastajale med prvo svetovno vojno, od Pilonove mobilizacije leta 1915, prek fronte pri Krnu, nato na Južnem Tirolskem in v Galiciji ter ruskega ujetništva leta 1916, ki ga vodi prek taborišč v Kijevu in Moskvi v zdravilišče Lipeck.

Zadnja dela tega obdobja nosijo letnico 1918, ko je Pilon po oktobrski revoluciji pobegnil v Ljubljano. Druge risbe so nastale po letu 1950, ko je bil Pilon že pravi Parižan, kar se izraža v njegovih motivih, značilnih za umetnikovo pariško risbo, polno mestnih prizorov in slikovitih karakterjev iz pariških kavarn. Grafična plošča se nanaša na likovno opremo Daudetovega Tartarina iz Tarascona, ki ga je Pilon ilustriral leta 1954, deset let pozneje pa je nastajala tudi obširna serija ilustracij za umetnikovo avtobiografijo Na robu.

Pilon do danes ni dočakal svoje monografije. A kdo ve – mogoče bo prav letošnja štirideseta obletnica Pilonove galerije dobra iztočnica za uresničenje neuresničenega.