Sledi Habsburžanov v dediščini in spominu

Kronološko in berljivo besedilo je v slovenskem prevodu dopolnjeno s podatki, ki so za nas zanimivejši.

Objavljeno
05. april 2013 19.25
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

Številnim knjigam o Habsburžanih, eni najstarejših in največjih vladarskih dinastij, se je pridružila nova – izpod peresa Eve Demmerle. V slovenskem prevodu Igorja Antiča jo je izdala Cankarjeva založba.

Habsburška dinastija je pustila trajen pečat v zgodovinskem spominu, družbeni in kulturni dediščini tudi na ozemlju, kjer živimo Slovenci.

Habsburžani so v 15. stoletju postali nemško-rimski cesarji in se obdržali do odprave cesarstva leta 1806. Že prvi cesar Friderik III. Habsburški je bil uspešen pri združevanju dežel, pravi vzpon pa je rodbina dosegla z Maksimilijanom I. in njegovim sinom Filipom.

Cesarstvo je bilo največje v času Karla V. v 16. stoletju, po smrti njegovega sina pa se je vladavina nadaljevala po ženski liniji. Leta 1740 je vladarica postala Marija Terezija, ki je s sinom Jožefom II. uvedla številne pozitivne spremembe, katerih sadove še danes žanjemo tudi Slovenci in poskušamo posnemati marsikatere vzore in vzorce, ali pa so ti vsaj z nostalgijo zapisani v kolektivni spomin.

Eden znamenitih stavkov Marije Terezije je bil: »Zakon postane legitimen šele takrat, ko ga razume najneumnejši svinjski pastir v Galiciji.« Žal so na te besede današnji birokrati in pisci zakonov – tako v Sloveniji kot Bruslju – pozabili.

Po prvi svetovni vojni je novoustanovljena Republika Avstrija hotela pretrgati vsako vez z razpadlo Avstro-Ogrsko. Uvedla je tako imenovane habsburške zakone, na podlagi katerih je Avstrija leta 1919 nacionalizirala premoženje cesarjeve družine, odpravila plemiške naslove, članom monarhije pa prepovedala politično delovanje v domovini. Cesarjeva družina je nato odšla v izgnanstvo v Švico in pozneje na Madeiro.

Knjiga Habsburžani je razkošna, opremljena z več kot štiristo barvnimi fotografijami in zemljevidi. Posvečena je Otu Habsburškemu (1912–2011), ki ima sedem potomcev, med njimi Švedinjo Walburgo Habsburg Douglas, poslanko švedskega parlamenta, ki je v knjigi napisala kratek predgovor.

Drugi predgovor je napisal Oto Habsburški, sin zadnjega avstrijskega cesarja Karla I., v letih 1916–1919 prestolonaslednik Avstro-Ogrske in med letoma 1922–2006 vodja Habsburžanov. Imel je nemško, avstrijsko, madžarsko in hrvaško državljanstvo. Umrl je v letu, ko je v izvirniku izšla ta monografija. Bil je velik zagovornik širitve Evropske unije na vzhod. Njegov oče Karel je umrl leta 1922 pri komaj 35 letih, svoj položaj pa prepustil komaj devetletnemu Otu Habsburškemu.

Panevropski piknik

Oto Habsburški je bil soustanovitelj Panevropske unije in njen predsednik med letoma 1973 in 2004. Leta 1979 je postal tudi bavarski poslanec v evropskem parlamentu. Več kot dvajset let je tako služil kot član konservativne stranke Krščansko-socialne unije. Med razpadom Jugoslavije se je zavzemal za diplomatsko priznanje Slovenije in Hrvaške. Mej, določenih na Jalti, ni nikoli sprejel in hčerka Walburga pravi, da je bil panevropski piknik leta 1989 zanj eden najsrečnejših trenutkov v življenju.

Sam v predgovoru pravi, da so bili v dolgi vrsti njegovih prednikov močnejši in šibkejši posamezniki, ki so, čeprav različno nadarjeni, vsi po vrsti poskušali izpolniti svojo dolžnost po najboljših močeh. Pri njihovi vzgoji je imela dolžnost pomembno vlogo, je zapisal, prav tako povezanost z vero, »zavest o Bogu, pred katerim bo treba nekega dne položiti račune«.

Habsburžani v nasprotju z drugimi vladarji ozemelj niso prisvajali s silo oziroma vojsko, ampak so jih pridobivali s porokami. Vendar je imel način sklepanja porok znotraj že znanih družin tudi slabo plat, saj je postopoma prišlo do degeneracije, ki je bila najbolj izrazita pri španski liniji. Prelomna je bila poroka Marije Terezije s Francem I. Štefanom, s katero je v družino prišla sveža kri, zaradi katere je bil rod vitalen še dvesto let.

Avtorica monografije Eva Demmerle je sicer študirala tudi zgodovino, a je obenem tiskovna predstavnica Habsburžanov in je bila dolgo sodelavka Ota Habsburškega. To po eni strani lahko vzbudi kanec dvoma o nepristranskosti, po drugi pa pomeni prednost, saj je imela na voljo tudi dokumente, ki drugim zgodovinarjem niso bili dostopni. Kronološko besedilo, od Rudolfa do Franca Jožefa, je berljivo in je tako namenjeno širokemu bralstvu. Igor Antič pa je prevod nekoliko prilagodil slovenskim bralcem in ga dopolnil z nekaterimi podatki, ki so za nas zanimivejši. Na koncu knjige je strnjen časovni pregled pomembnejših dogodkov pod naslovom Habsburžani in Slovenci.