Slovenščina na preizkušnji slovaropisja in univerze

Kriza družbene funkcije knjižnega jezika: Naivnost, da bo opustitev slovenščine reševala slovensko znanost, je absurdna.
Objavljeno
09. december 2013 17.49
Ada Vidovič Muha
Ada Vidovič Muha

Letošnji 32. mednarodni ­simpozij Obdobja je v tematski­ pristojnosti ljubljanskega­ slovenističnega oddelka Filozofske­ fakultete in v organizaciji njenega Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik­ potekal sredi novembra. Predsednica Andreja Žele se je ­odločila za aktualno temo o družbeni vlogi jezika in jo tako v informativno-diskusijskem kot v spremnem družabnem delu odlično izpeljala.

Sama sem aktualnost simpozijske teme videla predvsem v dveh prvinah: neposredno v zasnovi pripravljanega digitalnega slovarja slovenskega jezika in v prav tako pripravljani spremembi zakona o visokem šolstvu v zvezi z učnim jezikom na univerzi. Obe, na videz ločeni temi, povezuje dejstvo, da vsaka po svoje izražata aktualno krizo družbene vloge zlasti knjižne slovenščine.

Novi digitalni slovar

Najprej o novem digitalnem slovarju: enojezični razlagalni normativni slovar nujno potrebujemo ne samo v tem trenutku, ampak najmanj že dvajset let. Ne tako dolgo nazaj se je pojavil na spletu obsežen Predlog za izdelavo digitalnega Sodobnega slovarja slovenskega jezika v avtorstvu (tudi) zasebnega zavoda Trojina. Delo nosi pečat prizadevanja po nadomestitvi vsebinske verodostojnosti s tehnološkimi prijemi. Izničevanje dosedanjih leksikografskih dosežkov, zlasti seveda SSKJ-ja, razumem kot ponesrečen reklamni pristop.

Da je SSKJ, ki zrcali čas druge polovice 20. stoletja – zadnja knjiga je pač izšla 1991. leta – gradivno zastarel, je vendar logično, res vsakomur znano, da pa je to slovar z jasnim leksikografskim konceptom, ki se lahko postavi ob bok tovrstnim slovarjem evropskega prostora, pa vsaj strokovni javnosti tudi. Uspešnost delovne skupine novega slovarja bo strokovno priznana, ko bo ne glede na medij najprej dokazala verodostojnost leksikografskih analiz.

Samo z nekaj zgledi naj ponazorim pomanjkljivost vsebinske verodostojnosti. – Z odločitvijo, da bo »izhodiščni geslovnik« tega slovarja sestavljen samo iz »občnoimenskega gradiva polnopomenskih besed (samostalniki, glagoli, pridevniki in prislovi)«, posega v temeljno verodostojnost slovarske odslikave realnega jezika. Opustitev veznikov pomeni opustitev izražanja vzročnosti, posledičnosti, sklepalnosti, pojasnjevalnosti idr.; če slovarja ne zanimajo predlogi, se pravi, da ga ne zanimajo nosilci informacije o temeljni razporeditvi v prostoru.

Slovenščina seveda (še) ni Petkova angleščina iz znamenitega Robinzona. – Opuščeni naj bi bili tudi npr. členki, čeprav so »polnopomenski«, če se s tem izrazom izloča slovnični idr. ­pomeni. Členki so absolutno nezanemarljivi pomenski modifikatorji; ni vseeno, če npr. Sosed obrezuje drevje ali če Tudi sosed obrezuje drevje ipd. Prav členki so lahko nosilci obvestilne namere tvorca besedila. – S tem, da je slovar na katerikoli stopnji svojega pomenskega analiziranja izločil tovrstno leksiko, je izgubil prav to, za kar se zavzema – pomensko verodostojnost, izhajajočo iz realnega besedila.­

Za prepoznavanje leksikografske (jezikoslovne) kompetenčnosti avtorjev pa je pomembno, da so opuščeni prav tisti razredi slovarskega besedišča, ki so leksikografsko zahtevnejši, saj ne omogoča formalizacije slovarskih razlag; seveda prav zato je leksikološko- in posledično leksikografskoanalitični pristop toliko bolj zanimiv.

Zanimivo bo reševanje obljubljene normativnosti, zlasti če je orientacija glede na knjižni jezik nerelevantna. Upajmo, da v jezikovno normo ne sodijo samo zgledi tipa Shakespearov in Shakespearjev, rešljivi s številom zadetkov v korpusu. Nič ne izvemo o tem, kako bo zaznamovana raba posameznih leksemov glede na sodobno socio­lektalno razgibanost jezika; če SSKJ zadostuje za povzemanje razlag posameznih besed, bo za verodostojnost aktualnega besedilnega in pragmatičnega okolja leksemov potreben nov ali prenovljen sistemskotipološki nabor ustreznih oznak, kvalifikatorjev po SSKJ-ju.

Nič ne pomaga, s katerimi kliki bomo do njih prišli, če niti njihovega nabora nimamo. Ker bo to slovar, kot berem, »v celoti izdelan na novo«, upam, da se ne bo zadovoljil (samo) z oznakami, katerih nabor in opredelitev je nastala pred petdeset in več leti.

Kaj se od leksikografa upravičeno pričakuje?

V zvezi z novim slovarjem je bila izpostavljena verodostojnost; za vsak slovar, ki je zavezan leksikografskim načelom, velja, da jo mora izkazovati. Temeljni pogoj za to je dokumentirano gradivo, katerega izbira in obseg morata ustrezati njegovemu realnemu mestu v družbi; dokazljivost realnega mesta je še najlažje oz. v največji meri dosežena z grobo, vendar lahko še notranje členjeno statistiko, na primer za publicistiko s številom naročnikov, za leposlovje z branostjo, strokovni jezik, na primer učbeniško ipd. gradivo, s pogostnostjo posameznih izdaj ipd.

Leksikograf je dolžan upoštevati tako preverjeno gradivno resnico in leksikografskim načelom ustrezno opisati jezik časa ali drugače – posredovati realni obraz družbe, če mu je ta obraz všeč ali ne. Prvi pomemben korak v smeri upoštevanja tega načela slovarske objektivnosti je oblikovanje geslovnika – nabora leksemov, ki jih bo slovar sprejel. Okrog sto tisoč gesel naj bi vseboval novi slovar – ne poznamo pa niti kriterijev, po katerih se bo pri večmilijardnem naboru gradiva odločal za izbor, kaj šele da bi se lahko prepričali o njihovi objektivnosti.

Še beseda o dveh konstantah novega slovarskega koncepta – o prijaznosti, npr. »uporabniku prijazen razlagalni jezik«, in intuitivnosti, npr. jezik SSKJ je »neintuitiven«, »intuitiven način« ipd. Kako naj ju razumemo, ni kljub obsežnosti Predloga nikjer pojasnjeno, pa poglejmo, kaj naj bi v leksikografiji pomenila. Izhajamo iz prepričanja, da vsakogar, ki interesno uporabi slovar, zanima pomen, vsaj nekoliko zahtevnejšega uporabnika še besedilno okolje določenega pomena, z drugimi besedami, zanima ga tudi zahtevnejša informacija o slogovni vrednosti leksema in njegovi pragmatični funkciji.

Z verodostojnostjo teh podatkov je dosežena temeljna »prijaznost« do uporabnika, ki jo dober slovar premore. Tu pa zopet nastopi vprašanje verodostojnosti. Preverjanje zanesljivosti dobljenih podatkov je pri uporabniku res lahko samo intuitivno; ustreznost ali neustreznost upravičeno izhaja iz njegovega jezikovnega čuta, zlasti če gre za materni ali kot materni jezik.

Temeljni kompetenčni konflikt nastane, če se po intuiciji meri tudi leksikografska usposobljenost. Od leksikografa se upravičeno pričakuje ne samo sposobnost (statističnega) branja korpusa, ampak tudi konceptu slovarja ustrezno poznavanje leksikološko-leksikografskih zakonitosti. Znati utemeljiti jezikovno rabo, se pravi odgovoriti na vprašanja, zakaj tako in ne drugače, je naloga leksikografa.

Slovenska univerza zgolj kot epizoda?

Kot rečeno, sem se v kontekstu simpozijske teme o družbeni vlogi jezika dotaknila tudi posega v jezik univerzitetnih predavalnic. Predlog rektorske konference RS, da v zakonu o visokem šolstvu prepusti izbiro jezika posameznim univerzam, je mogoče razumeti kot temeljit poseg v knjižni jezik, saj ga skupaj s slogovno funkcijo glede na umetnostno besedilo osmišlja prav intelektualnost.

Pojmovni svet znanosti s svojimi terminološkimi sistemi je lasten intelektualiziranemu svetu knjižnega jezika, saj tovrstne reference narečja, sociolekti in druge neknjižne govorice nimajo, ker je pač ne potrebujejo. Tudi besedilna in jezikovnosistemska stilistika leposlovja postane glede svoje vloge prepoznavna šele v razmerju do knjižnega jezika.

Vidik kultiviranosti, ki izhaja iz knjižnega jezika, je mogoče osmisliti z njegovo dvojno vlogo – intelektualizirajočo in temeljno stilizacijsko. Nacionalna koherenca, ki se ves čas nekako odtujeno, od zunaj ­pripisuje knjižnemu jeziku, ­korenini prav v njegovih znotrajjezikovnih vlogah. Veliko torej izgubljamo s tem, ko znanstveni jezik lahkotno prepuščamo globalizirajočemu ­izrazu.

Pravzaprav je s prizadevanjem določenega vplivnega segmenta družbe za opustitev slovenščine v univerzitetnih predavalnicah in sploh v znanstvenih razpravah zaznamovano že vsaj desetletje slovenskega prostora. Presenetljive izjave vodilnih predstavnikov institucij civilne družbe, včasih navržene tudi mimogrede, o nujnosti opustitve slovenščine, če želimo internacionalizirati univerzo in znanost, nam posredujejo pomembno sporočilo: slovenska univerza je bila samo epizoda v nacionalnem izzvenevanju 20. stoletja, samo neka ovinkasta pot do panevropskih oz. globalnih vsebin.

Spoznanje je porazno, saj z nepriznavanjem identitetne moči jezika brišemo ves njegov avtentični referenčni svet, v veliki meri artikuliran v 20. stoletju prav znotraj slovenske univerze na vseh področjih znanosti. Namreč če je rokohitrska in radikalna sprememba Zakona o univerzi, ki bo omogočila brisanje slovenščine z univerze in sploh iz znanosti na Slovenskem, »ključna za razvoj«, kot je bilo nekje rečeno, je slovenski doprinos internacionalizaciji visokega šolstva nepojmljivo naiven.

In vendar je dejstvo: vse govorjenje o multikulturnosti, internacionalnosti postane z zakonsko določeno možnostjo opustitve slovenščine v slovenskih predavalnicah votlo, brez svoje temeljne reference, ki mu jo lahko ponudi prav slovenska znanost, specifičnost njenega referenčnega sveta, ki ga s svojim raziskovalnim delom eksplicitno ponuja humanistika, pa tudi družboslovje.

Namreč razumeti smisel multikulturnosti in s tem interdisciplinarnosti omogoča razumeti smisel jezikovne različnosti, kar posredno pomeni dojeti različnost izkušenjskega sveta govorcev določene jezikovne skupnosti kot neponovljivo civilizacijsko humanistično vrednoto.

Pa naj se vrnem k izhodiščnemu problemu: vzdrževati slovenski jezik na univerzi pomeni hkrati z ustrezno izbirnostjo in razlagalnostjo dograjevati izkušenjski svet posameznih strokovnih in znanstvenih področij slovenskega, enako seveda tudi kateregakoli drugega nacionalnega jezikovnega prostora. To seveda pomeni so­ustvarjati multikulturnost in interdisciplinarnost, biti skratka aktiven udeleženec procesa dajanja in sprejemanja.

Lahko torej povzamemo: najvišja­ stopnja »internacionalizacije« je dosežena s področno družbeno getoizacijo nacionalnega jezika, zlasti jezika univerze in znanosti na Slovenskem. Kljub nekaterim kompromisnim predlogom dela strokovne javnosti se torej v tej smeri ni zgodilo nič pozitivnega – prej obratno: rektorska konferenca­ RS razmišlja tudi o spremembi zakona o rabi nacionalnega jezika na univerzi.

Lahko samo ponovim ugotovitev, ki sem jo zapisala pred nekaj leti: »Tako kot je absurdna zaprtost in samozadostnost, je absurdna tudi naivnost, da bo opustitev slovenščine kot jezika znanstvene razprave reševala slovensko znanost oz. ji dala pečat univerzalne vrednosti.«