Tiskane izdaje
V slovenščini je izšla že tretja knjiga Elif Shafak, mednarodno nagrajene romanopiske, esejistke in univerzitetne profesorice, ki si prizadeva za integracijo različnih kultur in religij, enakopravnost med spoloma, svobodo govora, verjame v moč besede, še posebej ženskih avtoric, v katerih vidi ohranjevalke kolektivnega spomina.
In ki strastno piše v turškem ter angleškem jeziku.
Po romanih Bolšja palača (2002, prev. 2009) in Pankrt iz Istanbula (2006, prev. 2007), ki sta v prevodu Jureta Potokarja prav tako izšla pri založbi Sanje, je Štirideset pravil ljubezni tretji v slovenščino prevedeni roman te najprodornejše sodobne turške pisateljice, ki je do zdaj izdala dvanajst knjig, od tega osem romanov, prevedenih v štirideset jezikov.
Pisateljica sugestivno spaja vzhodni in zahodni svet, sedanjost in preteklost in svari pred tistim, kar njena nigerijska kolegica Chimamanda Ngozi Adichie imenuje »nevarnost zgolj ene zgodbe«.
Rojena leta 1971 v Strasbourgu kot Elif Bilgin je bila do desetega leta z materjo in babico nastanjena v Ankari, kasneje pa je zaradi materine diplomatske službe živela in se izobraževala v različnih delih sveta (Boston, Michigan, Arizona, London, Madrid, Köln), preden se je vrnila v Istanbul.
S kozmopolitstvom in multikulturnostjo prepreden mladostni svet močno vpliva na njeno pisanje, kakor tudi predhodno življenje z materjo in babico, ženskama, ki si ne bi mogli biti bolj različni. Prva visoko izobražena feministka zahodnjaške racionalnosti in neodvisnega duha, ki si je v patriarhalnem okolju velikih družin ter avtoritativnih očetov drznila živeti ločena od moža, in druga, tradicionalnih kulturnih nazorov, manj izobražena, spiritualna in vraževerna.
Prav ta dvojnost oziroma solidarnost med obema ženskama, ob kateri je rastla, in iskanje integracije med različnimi kulturami močno zaznamujeta celotno delo Elif Shafak, ki si je za svoje pisateljsko ime ob svojem nadela še materino (Shafak Atayman). Morda tudi zato, ker shafak pomeni zarja.
Gospodinja Ella
Medtem ko je Bolšja palača nekakšna turška Jakubianova hiša, ki z nekdaj ugledno istanbulsko palačo in zdaj zanemarjeno večstanovanjsko hišo Bonbon, ki jo je na mestu ruskega in armenskega pokopališča zgradil ostareli ruski emigrant Pavel Antipov za svojo bolno ženo Agripino, razkriva raznolik prerez sodobne turške družbe, Štirideset pravil ljubezni sega globlje v preteklost in onkraj turških meja.
Avtoričin tretji roman, napisan v angleščini leta 2010 in preveden v turščino, podobno kot Pankrt iz Istanbula tke zgodbo na ozadju dveh kultur, zahodne in vzhodne, ki vplivata druga na drugo, dokler se v nekem trenutku ne spojita. Medtem ko sta v Pankrtu obe vzporedni zgodbi oziroma glavni junakinji in njuni družini, devetnajstletnici Asya iz Istanbula in Armenka Armanoush iz Amerike, postavljeni v enak, sodoben čas, ki reflektira resnično zgodovinsko dejstvo, turški genocid nad armenskim prebivalstvom (kar je avtorico pripeljalo pred sodišče), je v njenem predzadnjem romanu drugače.
Res je sicer, da se naveličana štiridesetletna gospodinja Ella Rubinstein z obrobja Bostona sreča s sodobnim sufijem Azizom iz Amsterdama, zapusti udobno, a prazno življenje, nezvestega moža in tri otroke ter zadnje leto Azizovega življenja preživi v ljubezni z njim, četudi ve, da ji ga bo bolezen za zmeraj iztrgala, a ob tej zgodbi obstaja še ena.
Povod za Ellino odkritje ljubezni in odločitev, da sledi srcu, je Azizov rokopis Sladka blasfemija, ki ga prebira kot novopečena bralka literarne agencije. Če odmislimo ne prav prepričljivo dejstvo, da je gospodinji ob nastopu prve službe zaupano vrednotenje rokopisa zgodovinsko-filozofskega romana, ki bo odločil o tem, ali se ta natisne ali ne, se ostale pripovedne niti premišljeno in mehkobno zlivajo v bogato zgodbo, ki spaja sodobni čas s 13. stoletjem v Konyi.
In spaja hrepenenje po ljubezni do ljubljene osebe s hrepenenjem po božanskem, poetično s filozofskim, sufijski misticizem z vsakdanjim življenjem, strah s sledenjem srcu, gnev nad preteklostjo in skrb za prihodnost s pomembnostjo sedanjega trenutka, kulturne klišeje s svežim, tudi kontroverznim pogledom in visoko literaturo z »vsakdanjo« ljubezensko zgodbo.
Naj bralec bere s srcem
Piše se leto 1244, ko se srečata spoštovani lokalni klerik Rumi in skrivnosten potujoči derviš, utemeljitelj vrtečega plesa, videc, razlagalec sanj in za mnoge heretik Šams iz Tabriza, ki postane Rumijev spiritualni učitelj (šams v arabščini pomeni sonce). Tako kot je Ella morala zapustiti varno življenje, družino in dotedanji način razmišljanja ter se pognala v za zahodnjaški um nepojmljivo tveganje, da je doživela veliko ljubezen, tako je Rumi, ki ga spoznamo kot človeka s človeškimi lastnostmi, kamor sodita tudi jeza in bližina skomin, moral opustiti dotedanje znanje, da je postal mistični pesnik.
Zgodovinska dejstva, prepletena z mitologijo in domišljijo, tkejo vzporedne zgodbe, med drugim opozarjajo na pomembnost pravilnega branja oziroma prevajanja Korana – gre za dvoje diametralno nasprotnih sodobnih prevodov verzov Al-Nisa, ki ženske podjarmlja oziroma jih spoštljivo povzdiguje. Z Rumijevo drugo ženo Kerro, nekdanjo kristjanko, ki se je s poroko spreobrnila v islam in še vedno čuti zavetnico v Mariji, ponuja integracijo obeh religij.
Popolnost črke »b«
Roman je razdeljen na pet osnovnih poglavij, naslovljenih po petih elementih; Zemlja, Voda, Veter, Ogenj in Praznina, ki predstavljajo pet zaporednih stopenj človekovega duhovnega razvoja. V skladu s sufizmom je najpomembnejši zadnji, nerazložljiv božji element, ki ga ni mogoče nadzirati in doumeti, ki se kaže skozi odsotnost stvari, se ga je pa treba zavedati. Znotraj njih si posamezna mikropoglavja podajajo protagonisti – prvoosebni pripovedovalci obeh časov, ki se selijo iz Aleksandrije v Bagdad, Samarkand in Konyo oziroma v Bostonu čakajo na skrivnostnega dopisovalca iz Amsterdama.
Sklepni del romana združi oba časa v Konyi, kjer sta umrla in bila pokopana tako literarni Šams (ki je v resnici umrl in bil pokopan v iranskem Khoyu) kot Aziz. Razen tega roman na več mestih aludira na islam oziroma Koran. Razen sufizma kot osnovne naravnanosti Rumijeva posvojenka Kimya v marsičem spominja na Ajšo, prerokovo najmlajšo in najljubšo ženo. Vsako od mikropoglavij se prične s črko »b«.
Roman, ki mu nekateri kritiki zaradi občasne prisotnosti duha Rumijeve prve žene Gevher pripisujejo tudi magičnorealistične značilnosti, kar je pretirano, je bil do zdaj prodan v več kot šeststo tisoč izvodih in združuje bralce in kritike različnih kultur ter veroizpovedi; berejo ga tako tradicionalne, pokrite muslimanke kot sodobne zahodnjakinje, ženske in moški, mladi in stari, zahtevnejši bralci kot tisti, ki jim je ljubša lahkotnejša literatura. Tisti, ki berejo s srcem.
