Stanka Hrastelj: Vsi nosimo maske, a nekateri se pod njimi zlomijo

V nagrajenem romanu Igranje je spregovorila o shizofreniji, a tudi protestirala proti mačizmu v slovenski literaturi.
Objavljeno
02. april 2012 18.29
Posodobljeno
02. april 2012 21.00
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Stanka Hrastelj je za roman Igranje dobila nagrado modra ptica, po finančni plati najvišjo literarno nagrado v državi. V njem je glavno junakinjo postavila v težko vlogo duševne bolnice, shizofreničarke. Bolezen je pisateljici dobro znana, saj jo je imel njen oče.

Zakaj se človek odloči, da bo pisal? Je v ozadju kakšna nerešena travma?

Ne vedno in ne nujno. Menim, da so ustvarjalci odprti, dovzetni, izrazito občutljivi in da zelo intenzivno doživljajo stvari. Seveda ne le bolečino in travme, ampak tudi lepoto in radost. V ozadju Visoke pesmi ni čutiti travme, vzgib zanjo sta pristna kipeča radost in ­ljubezen.

Kako se je pri vas začelo?

Povsem klišejsko: že v osnovni šoli sem se pesmi rada učila na pamet in bila dobra pri pisanju spisov. Vendar literatura ni bila moja prva ljubezen, ves čas sem si želela postati slikarka. Poguma, da bi šla na sprejemne na ALU, nisem nikoli zbrala. Zato sem zavestno zamenjala čopič za pero.

Slišala sem, da je bil izlet na Teološko fakulteto bolj ali manj slučajen.

Res je bil slučajen oziroma raje rečem na-ključen, ker vsebuje izraz ključ, saj menim, da se vsaka stvar zgodi z razlogom. Najprej sem se tja vpisala predvsem zato, da sem dobila status študenta, a sem se kmalu zaljubila v ta študij. Predvsem prvi letniki so me navdušili, zdeli so se mi kot razširjena in poglobljena klasična gimnazija. Sredi študija smo zagrizli v teološko znanost, ves čas pa smo domala pri vseh predmetih šli v globino, vrtali v spodnje plasti, gledali skozi različne optike, tako empirične kot povsem duhovne. Vztrajala sem pet letnikov, do absolventa, diplomirala pa nisem.

Ste pa kritični do krščanstva.

Do krščanstva ne, do Cerkve pa gotovo. Katoliška cerkev sprejema preveč kompromisov na račun osnovnega krščanskega nauka. Ko bo Kristus spet prišel na svet, ga bodo še enkrat križali, tokrat kristjani.

Ali namigujete na odnos Cerkve­ do nedavno zavrnjenega ­družinskega zakonika?

Tudi na to. Zakonika ni blokirala Cerkev kot taka, tega ni naredila abstraktna institucija, temveč ljudje, ki sebe imenujejo kristjani, a so to samo po imenu. Maksima 'ljubi svojega bližnjega kot samega sebe' je prezahtevna, zato raje prakticirajo 'boj se svojega bližnjega, ker te gotovo ogroža, in stori kaj proti temu'. Najlažje je biti inkvizitor.

Ali hočete z literaturo postavljati vprašanja ali odgovarjati nanja?

Vsekakor bolj postavljati vprašanja oziroma bralca postavljati v situacijo, ko je prisiljen o stvareh razmišljati. Knjige, ki dajejo zgolj odgovore, so bodisi priročniki ali slaba literatura.

Ste se zelo spremenili, odkar pišete? Ste dosegli osebnostni razvoj?

Glede na to, da pišem od začetka osnovne šole, gotovo. Še bolj kot skozi pisanje literature sem rasla skozi branje. Literatura po mojem mnenju odrešuje. V majhnih stvareh, a vendar in čisto zares odrešuje.

Kakšno literaturo ste brali?

Berem predvsem poezijo, v prozi me najbolj pritegnejo netipični prozni teksti, izrazito svojske poetične pisave, kot sta recimo Antonio Tabucchi in Ágota Kristóf, od slovenskih pa denimo Nataša Kramberger in Breda Smolnikar. Vsekakor ni šlo brez duhovnih tekstov, torej Sveto pismo, Koran, Talmud­ in podobno.

Tudi v romanu Igranje ste uporabili­ poetično pisavo.

Roman sem pisala tako, kot bi pisala poezijo. Uporabljala sem dolge, zadihane stavke, poskusila sem izraziti prelivajoče se misli. Pri premi govoru nisem uporabila vejic in drugih ločil, s tem sem branje hotela upočasniti. Ne vem, ali mi je uspelo, ker mi je veliko ljudi reklo, da so knjigo prebrali v eni sapi.

Zakaj se roman Igranje konča, ko se junakinja zaveda bolezni, ko je nekako ozdravljena in ko mora s stigmo duševne bolezni živeti dalje? Ali ni tako, da se težave 
v tistem trenutku šele začnejo?

Menim, da se roman konča pravi čas. Prvotno je imel še eno poglavje, a se mi je zdelo, da je odveč, patetično, zato sem ga zavrgla. Bralca sem hotela postaviti v situacijo, da sam dokonča zgodbo. Poleg tega sem malo hotela tudi sprovocirati razmišljanje, ali je konec srečen ali ne. Morda se malce zgledujem po neki kratki zgodbi Matjaža Brulca, ki jo omenjam tudi v romanu in mi ne da miru. V njej je govora o strojevodji, ki želi narediti samomor, a ga na koncu vendarle ne. Mnenja so različna, ali je konec srečen ali nesrečen. Po eni strani se je odločil za življenje, kar zveni lepo in optimistično, po drugi strani je njegovo življenje tragično. Kaj torej? Moj oče, ki je bil shizofrenik, je bil pred isto dilemo – breme bolezni je bilo zanj pretežko, hotel je narediti samomor, a ga ni, ker mami ni hotel nakopati sramote, ki jo gotovo za družino predstavlja samomor­ njenega člana.

Na nekem internetnem forumu sem videla post Shizofrenija – prekletstvo ali blagoslov? . Kaj menite, če je vsaka stvar za nekaj dobra, je lahko tudi bolezen za kaj koristna?

V tej bolezni ne vidim popolnoma nič pozitivnega. Menim, da za shizofrenijo zbolijo zelo občutljivi in krhki ljudje, ki preprosto ne zmorejo več živeti. Na neki način je to fuga mundi, zbežijo v bolezen, saj tam veljajo drugačna pravila kot v zdravem stanju.

Zakaj roman nosi naslov Igranje ?

Igranje, ker Marinka več čas igra, in to pred možem, svetom in pred samo sabo. Ves čas se pretvarja. To počnemo vsi ljudje, ves čas nosimo maske – eno za službo, drugo za dom, tretjo za na cesto in tako dalje. Hudo postane, ko teže teh mask nisi sposoben prenesti in se zrušiš pod njimi. To se zgodi Marinki.

Je izbruh njene bolezni povezan 
z izgubo službe?

Shizofrenija čepi v človeku, in ko mu nekaj zatrese tla pod nogami, izbruhne kar čez noč. Pri mojem očetu se je izbruh zgodil na začetku devetdesetih let, ko je bila politična situacija zelo negotova, vojna in prva leta samostojnosti, stečaji, divja privatizacija, nezaposlenost itd. Oče se je počutil zelo negotovo glede tega, ali bo še lahko skrbel za hčerki, če se bo začela vojna in če bo izgubil službo.

Marinkin mož je skrajno ljubeč in razumevajoč, z ničimer ne poskuša posegati v to, kar počne njegova partnerica. Na predstavitvi knjige smo slišali, da ste ga namenoma naredili takega.

Res sem se nalašč bolj posvetila ženski junakinji, moškega pa sem naredila pasivnega, nalašč mu nisem dovolila, da bi se s čimer koli ukvarjal. S tem pristopom sem se hotela odmakniti od mačizma, ki prevladuje v slovenski literaturi. Prevladujejo namreč aktivni moški liki in zelo pasivne ženske. Poleg tega vidim nepoštenost moškega klana tudi v tem, da je le stežka pisateljicam dovolil objave, nagrade, jim priznal kakovost. Dolgo je bilo tako, da so 'tolerirali' samo Svetlano Makarovič. Še vedno je dokaj podobno, saj so ženske redko med literarnimi nagrajenkami, če pa nagrado že dobijo, je to ponavadi manj pomembna nagrada. Sama sicer neposrednega šikaniranja nisem doživela. Me pa moti, da se nekatere ustvarjalke združujejo v žensko akcijo, ženski revanšizem, ki brezkompromisno odriva ­moške.

Roman Igranje je nastajal z mislijo na očeta, posvečen pa je stricu Vinku Hrastelju. Kako to?

Oče je imel uradno diagnozo shizofrenije, stric pa je najverjetneje prav tako bolehal za to boleznijo, vendar nisem prepričana, da je kdaj dobil uradno diagnozo. Oba sta poskušala narediti samomor, vendar je stricu uspelo, oče pa se mu je z veliko muke ognil. Je pa vedno s sabo nosil škatlico tablet, saj se je bal, da bo prišel trenutek, ko mu bo tako hudo, da ne bo več zdržal.

Stric je bil velik igralec, občutljiva duša. Igral je v Drami, pa tudi v nekaj filmih, bil je zelo talentiran, tudi nagrajevan. Vendar se je počutil odrinjenega, ker ni bil na pravi politični strani, zdelo se mu je, da zaradi tega dobiva vse manj pomembnih vlog. Poleg tega je bil paranoičen, prepričan, da ga opazujejo in nadzirajo. Ta knjiga je v nekem smislu posvetilo obema. Sicer pa je vse, kar pišem, posvečeno očetu, ki sem ga imela izjemno rada. On posvetil ni potreboval, o tem sem prepričana.

Roman Igranje se počasi pretaka v filmski scenarij, kajne?

Res je, ta projekt bom dokončala do konca leta in scenarij pokazala nekomu, ki se spozna na film, da oceni, koliko potenciala je v njem.

Zakaj svojo literaturo umeščate v podeželski milje?

Če živiš na obrobju, si pač del tega okolja, ki je ponavadi ozkomiselno, zaprto, tradicionalno, prevladujejo desničarski kompleksi, ki se sklicujejo na to, da so krščanske vrednote. To okolje me do neke mere vznemirja, ne morem pa reči, da me ravno navdihuje v pozitivnem smislu.

Je frustracija biti pisatelj, ki ustvarja izven Ljubljane? Se vam zdi, da je težje funkcionirati, če nisi del ljubljanskih literarnih krogov in krožnic?

Večina kakovostne literature se dogaja v Ljubljani in za pisatelja je nedvomno dobro, da je blizu tega. Po drugi strani mi je kot podeželanki morda bližje drugačno, na neki način bolj pravo življenje. Pa še praktični vidik ni nepomemben, torej nižji vsakdanji življenjski stroški. In mamin rodovitni vrt.

Na podeželju torej lažje preživite s pisateljskimi dohodki, kot bi v prestolnici.

V Ljubljani od honorarjev ne bi mogla preživeti. Moj zaslužek je pod pragom revščine.

Potem bo finančna injekcija nagrade modra ptica prišla prav.

Zagotovo. Presenetilo me je, da je ob razglasitvi modre ptice denarna nagrada tako rekoč že sedela na mojem računu.

Kaj lahko poveste 
o KUD Liber?

S KUD Liber poskušamo prebuditi literarno sceno v Krškem. Naša posebnost je, da vabimo kakovostne avtorje in da vse goste in moderatorje dostojno honoriramo, kar v Posavju še zdaleč ni pravilo, prej nasprotno. Financira nas občina, ki sicer ni pretirano radodarna, saj da za kulturo zgolj dvakrat več kot za novoletno okrasitev mesta.

Tudi lončarsko vreteno ne miruje?

To je hecna zgodba. Želela sem si ustvarjati z rokami, zato sem lani šla na tečaj lončarjenja. Tako sem se navdušila, da nisem hotela nehati. Tudi mož se je navdušil in mi izdelal lončarsko vreteno. In tudi on ni mogel nehati, saj je zdaj ustanovil podjetje za izdelavo lesenih lončarskih vreten in pohištva iz rabljenega lesa.