Tihomir Pinter, fotograf, ki portretira slovenske umetnike

Leta 1990 je začel objavljati serijo obrazov v Književnih listih.
Objavljeno
14. januar 2013 20.01
Slovenija Ljubljana 10.01.2013 - Tihomir PINTER fotograf. Foto: Leon Vidic/Delo
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura
Bjelovarčan, ki se je kot uslužbenec nekdanje armade potikal po Jugoslaviji, se je leta 1970 ustalil v Ljubljani. Kot kemika in farmacevta ga materiali in svetloba zanimajo na »fotografski« način. S fotoaparatom se je najprej odpravil v železarne, potem pa je – njegovo življenje je polno naključij – začel fotografirati slovenske slikarje. In nato pisatelje.

Vaš prvi fotografski album slovenskih literatov je star dvajset let. Zdaj pripravljate drugega?

Res, zadal sem si nalogo, da pisatelje in pesnike, seveda tudi pisateljice in pesnice, obiščem znova. Marsikaj se je spremenilo, mnogi iz prve knjige so že mrtvi. V tem času je zraslo tudi veliko novih, mladih, zato bo nova knjiga nova v več pogledih.

Kako daleč ste?

Doslej sem portretiral 75 avtorjev. Bistvena razlika je, da sem jih pred dvema desetletjema obiskoval na domu, zdaj pa prihajajo k meni v atelje. Razen tistih, ki težko pridejo.

Kako obsežen bo izbor? Samo članov pisateljskega društva je okrog 360.

No, toliko zagotovo ne, mislim, da sem zdaj nekje na polovici. Seznam društva seveda imam, a se ga ne mislim strogo držati, veliko upodobitve vrednih pisateljev je tudi zunaj društva.

Pisatelji niso edina skupina ustvarjalcev, ki ste jih portretirali. Tu so še slikarji in drugi vizualni umetniki pa glasbeniki. Kolikor vem, se niste lotili filmarjev in plesalcev, tudi ne scenskih umetnikov, razen igralcev. Kaj pravite o teh?

Sprva si nisem mislil, da se bom ukvarjal s portretno fotografijo. Začel sem z železarji v železarnah. Ko sem se leta 1970 preselil iz Beo­grada v Ljubljano, kjer sem dobil službo v laboratoriju za preiskavo živil, sem spoznal slikarja Andreja­ Jemca, ki je potreboval nekaj svojih fotografij za razstavo na Japonskem. Likovna umetnost me je tako in tako zanimala, obiskoval sem razstave in najbližje so mi bili slikarji. Tako se je začelo. Spodbujal me je tudi kolega Miroslav Zdovc, ki je osebno poznal veliko slikarjev.

Ste kdaj tudi slikali?

Profesor likovnega pouka je bil izreden akvarelist in risar. Občudoval sem njegova dela. V mladosti me je zanimal predvsem fenomen abstrakcije. Danes je to običajna stvar, v petdesetih in šestdesetih letih pa je bila to v Jugoslaviji ­drzna novost.

In potem, ko ste začeli fotografirati, ste to počeli ob redni službi oficirja JNA?

Seveda. Začel sem že v nižji gimnaziji. V moji družini v Bjelovarju so vsi po malem fotografirali, oče, brat. Doma ni bilo veliko igrač, povsod pa so bili stari fotografski aparati in fotografije. Tako sem tudi sam začel fotografirati, ne da bi se hotel s tem ukvarjati ­profesionalno.

V vojski s to svojo drugo dejavnostjo niste imeli težav?

Težav ne, bilo pa je precej nenavadno, da se častnik JNA ukvarja s fotografijo. Zelo sem prišel prav, če je bilo treba pokazati, da se oficirji naše vojske spoznajo tudi na umetnost. Manjši problem je nastal, ko sem začel samostojno razstavljati zunaj Jugoslavije. Tam sem spoznal nekaj kolegov in si z njimi dopisoval. Oboje je bilo vendarle nekoliko nenavadno.

Kako se je zgodilo, da ste od likovnikov prešli k pisateljem?

Ko sem imel v spodnjih prostorih Moderne galerije leta 1990 razstavo likovnikov, je prišel do mene vaš bivši kolega Branko Sosič, poslal ga je tedanji urednik Književnih listov Janez Zadnikar. Ponudil mi je, da bi naredil serijo fotografij pisateljev za to prilogo. Bil sem še v službi in sem se tega dela ustrašil. Prvič, slovenska literatura je bila zame precej neznano področje, in drugič, portret bi bilo treba izdelati vsak teden. Zato sem sprva odklonil, potem me je Sosič nagovoril še dvakrat in končno sem pristal. Tako se je začelo obdobje precej intenzivnega fotografskega ­portretiranja.

Kako ste se zadeve lotili? Ste se morali z literaturo avtorja, ki ste ga nameravali portretirati, vsaj informativno seznaniti?

Takrat seveda še ni bilo interneta.­ Pozanimal sem se, kolikor sem utegnil, prebral kakšen intervju, tudi Zadnikar mi je pomagal in me usmeril na kakšen karakterističen avtorjev tekst. Ne morem reči, da sem slovensko literaturo spoznal toliko, kot bi si želel, ampak nekaj vedenja sem si nabral.

Kako ste prišli do skladateljev?

Spet po naključju. Pri Andreju Jemcu sem spoznal Uroša Kreka, ki je bil tedaj predsednik društva skladateljev. Padla je ideja, da bi fotografiral tudi skladatelje. To sem lažje sprejel, ker jih je manj. Potem so prišli na vrsto glasbeni izvajalci,­ obiskal sem jih 240. Sledili so slovenski dramski igralci, teh je v monografiji sto, ampak avtor nekaterih starejših ali tedaj že pokojnih nisem bil jaz.

Zanimivo bi se bilo lotiti tudi filmarjev, mislim na režiserje, ni jih zelo veliko.

Ali mislite? Padel je tudi predlog za politike, ki sem se mu odločno uprl.

Kdaj so vam to predlagali, še v prejšnjih časih?

Ne, v sedanjih. Ampak, veste, politiki so zelo spremenljiva kategorija, to je lahko vsakdo. Poleg tega politike nenehno fotografirajo, mislim da na tem področju ni pomanjkanja.­ Nekateri, tudi kolegi fotografi, mi zamerijo, da ne fotografiram fotografov. Ni res, to počnem, ampak se še nisem odločil, da bi iz tega naredil knjigo.

Začeli pa ste, kot rečeno, z železarji?

Spet naključje. Kot član fotokluba Zagreb sem prvič obiskal železarno v Sisku. Nekaj let sem služboval v Smederevu. Tudi tam je bila velika železarna. Opazili so me, ker sem sodeloval z železarsko revijo Čelik, in dobil sem dovoljenje za obiskovanje vseh jugoslovanskih železarn. Kot veste, je imela vsaka republika najmanj po eno. Morda sem bil največkrat na Jesenicah.

Ta žanr fotografije je bil takrat najbrž močno protežiran.

Seveda, toda mene ni zanimal socia­listični realizem. Veste, v železarnah je bilo sicer veliko fizičnega dela, ampak tam se dogaja kemija. In jaz sem tudi kemik. V železarni so bili zelo slabi pogoji, malo svetlobe, jaz pa ne uporabljam fleša. V takšnih pogojih so redki trenutki, ko dobite dobre fotografije z vsemi odtenki črne, bele in sive, njihove globoke tone. Govoriva seveda o črno-beli fotografiji in predvsem analogni.

Vas še kdaj zamika, da bi šli obiskat kakšen sodoben tehnološki obrat?

Pred kratkim sem bil spet v slovenskih železarnah, na Jesenicah, na Ravnah in v Štorah, z njihovim muzejem železarstva sodelujem, in povem vam, danes je tam težko videti človeka, delavca. Tehnologija je to težko delo neverjetno spremenila, vse se dela avtomatsko. Poleg tega skoraj ni kaj fotografirati, vse je urejeno in zloženo, nobene naključne predmetnosti.

Vrniva se k portretiranju in povejva nekaj o vaši konceptualni­ praksi. Očitna je razlika, če fotografirate pisatelja ali slikarja. V prvem primeru gre za klasičen, čist portret, v drugem za očitno kontekstualizacijo portretiranca z ambientom. Vizualni umetniki so postavljeni v vizualno poudarjeno okolje.

Tako je! Fotografiranje likovnega­ umetnika pri delu je posebna zvrst, v svetu močno razvita. Fotografiranje se je tako in tako začelo v slikarskih krogih in v njihovih ateljejih.

Rekli ste, da ne uporabljate fleša. Kaj pa druge možnosti, ki jih ponuja sodobna tehnologija?

No, znotraj digitalne fotografije delujem že petnajst let. Okoliščine so me v to pač prisilile.

Ampak portrete delate po ­starem, analogno?

Ja, ampak si pomagam z digitalnim aparatom, z njim kontroliram osvetlitev. To je zame tehnični pripomoček, kot je bila nekoč polaroidna fotografija. Digitalna fotografija prinaša veliko prednosti, ampak tudi veliko nevarnosti. Post­obdelava v računalniku, fotošop, fotografijo hitro spremeni v kič.

Kaj se bo zgodilo s fotografsko obrtjo in umetnostjo glede na to, da digitalna tehnologija omogoča­ tako rekoč permanentno fotografiranje: komurkoli, kjerkoli in kadarkoli? Kaj lahko prinese ta inflacija podob?

Zgodovina fotografije je zgodovina nenehnega tehničnega spreminjanja, toda najbolj radikalno spremembo nedvomno prinaša digitalni izum. Glavni problem digitalizacije vidim v shranjevanju fotografij. Prvič se zaradi preobilja kvalitetne rade izgubijo ali pa zmanjka časa za pametno selekcijo, drugič pa, to mladim vedno govorim, je treba tisto, kar smo prepoznali kot dobro, prestaviti na kvaliteten fotografski papir. Le tako se bo kaj ohranilo.

Ali menite, da se bo ohranila tudi analogna fotografija?

Tudi ko se je pojavil film, so rekli, da bo gledališče izumrlo. In elektronska knjiga najbrž ne bo docela pokopala papirnate. Z analogno fotografijo se bo ukvarjalo manj ljudi, a bo bolj cenjena. Seveda so analogni materiali slabše dostopni in dražji.

Poznate vse skupine slovenskih umetnikov. S katero je bilo najbolj naporno ali najbolj prijetno­ delati? Ali se umetniki radi ­fotografirajo?

V vseh skupinah so prijazni in neprijazni ljudje. Prav tako je na terenu. Ponekod te pričakajo z veseljem, nazadnje na primer pri pisatelju Kolarju na Ravnah, zgodi se tudi, da komaj čakajo, da greš. Nekateri, res redki, odklonijo sodelovanje. Jaz se moram pač vsem prilagoditi in sprejeti ljudi takšne, kot so.

Čez štiri dni boste dopolnili petinsedemdeset let. Kakšne so vaše profesionalne želje?

Samo ena je: da bi lahko še malo delal.