Tone Kuntner: Če je Pomlad samo JJ, je kot narod nismo vredni

Pesnik, ki je vse življenje vztrajal pri kmečkih koreninah in ki piše slovensko pomlad z veliko začetnico.
Objavljeno
29. julij 2014 17.19
+vvo*Pucnikovi dnevi
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura

Šestindvajsetega avgusta bo na Starem gradu v Celju tradicionalna podelitev Veronikine nagrade za poezijo. To nagrado že deseto leto spremlja zlatnik poezije, ki je namenjen starejšim pesnikom za življenjski opus. Letos se je zasvetil Tonetu Kuntnerju. Lani je praznoval sedemdeset let in objavil svojo petnajsto izvirno ­pesniško knjigo.

Leta 1966, kmalu bo torej petdeset let, ste izdali svojo prvo, močno opazno zbirko Vsakdanji kruh. Kakšen je vaš dandanašnji vsakdanji kruh, zlasti simbolni seveda?

Ne vem, če je bila takrat omenjena pesniška zbirka močno opazna. Bila je precej skromna, a v takratnem literarnem prostoru 'nemoderna', kljubovalno preprosta in zato morda vendarle bolj izstopajoča od drugih sodobnih zbirk.

V očeh 'avantgardistov' je bila moja literatura pomilovanja vredna, saj mi je eden od njih celo rekel: Kuntner, ti nikoli ne boš avantgarden pesnik, na kar sem presenečeno odgovoril, da tega namena pač nimam, da pišem zato, da se izpovedujem, po kmečko preprosto, kakršen je tudi moj svet. Temu sem ostal zvest do današnjih dni. Moj 'vsakdanji kruh' je trd, trpek, kakor svet, ki ga živim.

Nekateri naslovi vaših kasnejših pesniških knjig (Lesnika, Mrtva zemlja, Ledene rože, Koprive ...) priklicujejo trpko življenje, tudi bolečino zaradi propadajočega podeželja. Se kot dolgoletni igralec v Mestnem gledališču ljubljanskem, zdaj v pokoju, počutite bliže meščanskemu življenju, kakor se v vlogi pesnika?

Ne dosti bliže. Navadil sem se le udobnejšega mestnega življenja in se prilagodil navadam še vedno malo tujega okolja. A duhovno živim preprosto in po zakonih zemlje. Poglabljam svoj svet v novih razmerah in živim po naravnih vrednotah, ki sem jih prevzel od svojih kmečkih staršev.

Vaša poezija je bila ves čas v strogi opoziciji s sočasnim pesniškim modernizmom. Vztrajali ste v pogumni, osamljeni drži – in preživeli. Je bilo težko?

Ostati zvest sebi ni nikoli lahko. V tem trmasto vztrajam. Vseskozi sem se vadil v pokončnosti. Oportunizem in špekulantstvo sta mi tuja. Veseli me, da to mojo zvestobo označujete kot pogum. Preživel sem – v radosti kljubovanja.

V kakšni literarni druščini ste se ali se še vedno dobro počutite? In sploh, kako se počutite v slovenski kulturi?

Zadnje čase zelo slabo. Izstopil sem iz Društva slovenskih pisateljev in društva Pen zaradi umazanega politikantstva obeh društev in zaradi nezvestobe slovenski Pomladi. Sledili so mi številni pomembni možje peresa, med njimi Drago Jančar, Boris Pahor ... Literarnih prijateljev skorajda nimam več. Ostajam pa prijatelj njihovih vrednih literarnih izdelkov, ki jih kot igralec pogosto širim. Nista me zastrupila njihovo politično sovraštvo in družbena slepota.

O domovina, Golčim besede iz srca in vesti, zlasti pa Mati domovina so knjige, v katerih prihaja do besede vaša domoljubna lirika. Za večino pesnikov je danes to izumrli žanr, za vas ne. Katere in kakšne bralce imate pred sabo, ko pišete tovrstno poezijo?

Za pesnike nobena ljubezen ne more biti izumrli žanr, tudi domovinska ne. Vsako ljubezen pa lahko zaslepi sovraštvo. Domoljubna lirika se mi je intenzivneje pojavila s skrbjo za samostojno slovensko državo, ki smo jo čudežno dosegli ob koncu slovenske Pomladi, kar je najvišji dosežek slovenske zgodovine. Do tega dosežka noben pošten član naroda ne more biti ravnodušen. Ko govorim o domovini, govorim predvsem o sebi in o svoji ljubezni do nje, ne mislim na potencialne bralce. Vesel pa sem, če se jih moja pesniška beseda ­dotakne.

Nespregledljivo je, da se pogosto in intenzivno angažirate na strani Slovenske demokratske stranke. Pravzaprav ste edini omembe­ vreden literat, ki je še ostal aktivni podpornik neke politične opcije. Kaj pravite?

Na strani SDS se kdaj pa kdaj z veseljem pojavim, ker je ta stranka najbolj zvesta pomladnim vrednotam. Brez uresničevanja pomladnih vrednot Slovenci ne bomo preživeli. Moramo jih gojiti, znova in znova pomlajati, kakor se tudi narava z vsako pomladjo pomlaja. S ponosom sem torej podpornik te politične opcije, čeprav nisem njen član, pa tudi ne katerekoli druge stranke.

SDS ima največji duhovni kapital Pomladi in ima za predsednika Janeza Janšo, ki je simbol slovenske osamosvojitve. Dodati pa moram: če je Pomlad samo JJ, te Pomladi kot narod nismo vredni. In če bomo zaigrali državo, je pač tudi nismo vredni in preprosto nismo zgodovinski narod! Pred triindvajsetimi leti smo v to še globoko verjeli.

Vaša tovrstna dejavnost, tudi nekateri zelo konkretni nastopi izpričujejo, da imate do nove slovenske države močno zavezujoč, skoraj svečeniški odnos. Vsem hudim preizkušnjam navkljub?

Pošten in zavezujoč odnos do nove samostojne države bi morali imeti vsi. Brez ponosa in ljubezni do svoje domovine kot narod ne bomo obstali. Evropa nas v to ne bo silila. Na hudi preizkušnji smo vsi! Poglejte, koliko je vsegliharstva, omalovaževanja osamosvojitve, jugonostalgije, nespoštovanja državnih simbolov in vse bolj odkritega malikovanja zavrženega totalitarizma – od posameznikov na javnih shodih do sodnikov in visokih predstavnikov države.

Koga bi si želeli videti na mestu novega ministra za kulturo?

Kakšnega spoštovanega, ponosnega, kulturnega Slovenca s pomladnimi vrednotami.

Tudi vaša zadnja pesniška zbirka ima precej nevesel naslov: Podorane sanje. Ali pa je treba ta naslov razumeti drugače?

Tako kot ste sami ugotovili in kot govori ena od pesmi v zbirki – ­Poteptano žito gnije ...