Toon Tellegen - poezija, ki je zelo »nenavadna«

Toon Tellegen je že dolgo eden najbolj prepoznavnih nizozemskih literatov.

Objavljeno
27. avgust 2012 18.58
Peter Kolšek, Književni listi
Peter Kolšek, Književni listi
Iz prvoosebne pesmi Na poti lahko razberemo, da je Toon Tellegen nekoč kolesaril po vzhodni Sloveniji. Sledila sta še dva obiska, povezana z izidi­ njegovih knjig v slovenščino, prejšnji teden pa je bil častni gost festivala Dnevi poezije in vina na Ptuju. S Slovenijo ima, pri svojih 71 letih, torej nekakšno razmerje. »Tu mi je prijetno,«­ je dejal.

Tisto kolesarjenje se je, naključno, zgodilo pred dvanajstimi leti. Že tri leta prej, torej 1997., so pri MK izšle njegove živalske zgodbe ­Zabava na luni. Potem je bil leta 2002 v Ljubljani med udeleženci slovensko-nizozemskega kulturnega srečanja, slaba tri leta kasneje pa je znova prišel, ker so pri isti založbi izšle njegove nove zgodbe, Mala nočna torta s plameni (z ilustracijami Suzi Bricelj). – Vedeli smo, da je Tellegen tudi pesnik, kolikor toliko celovit vtis o njegovi poeziji pa si lahko ustvarimo šele zdaj, ko je v prevodu Mateje Seliškar Kenda pri Študentski založbi izšel zajeten izbor (okrog 130 pesmi) iz njegove poezije. Naslov: Brodišče. Pomenljiv podatek: pesmi je avtor skrbno izbral sam.

Pozni začetek brez konca

Tellegen je že dolgo eden najbolj prepoznavnih nizozemskih literatov. Obilno prevajan in čaščen med bralci, ki so mladi in stari, stari in mladi, njegove duhovite in na prvi pogled odbite živalske zgodbe so namreč napisane tako, da nagovarjajo obe skupini. In takšnih zgodb je napisal za trideset knjig. Že večkrat, je dejal, je hotel odnehati,­ toda nikakor ne more napisati zadnje zgodbe. Na veselje bralcev seveda. Zanimivo je tudi, kako je začel. Šele pri štiridesetih letih. Zgodbe si je zvečer izmišljal za svoja otroka, toda onadva sta odrasla, zgodbe pa so še kar prihajale. Tako so si pač morale najti pot v zapisano in nato v knjižno obliko. Še prej pa jim je strogo določil štiri pravila; eno od njih je, da so vse živali, tako slon kot mravlja, enako velike. Toda, je priznal, poskus, da bi bile živali brez svojih stereotipnih značajev, se mu – na srečo bralcev, bomo rekli znova – ni posrečil.

O vsem tem je pripovedoval na popoldanskem pogovoru o njem, ki mu ga je kot častnemu gostu namenil festival. Nekaj je povedal o svojih starših, več pa o dedu, ki je bil rojen v Sankt Peterburgu in se je celo življenje pripravljal, da se bo z družino vrnil v Rusijo, a okoliščine nikoli niso bile primerne. Zanimiv je podatek, da so se otroci, ki niso znali rusko, radi pretvarjali, da znajo, Toon pa je razvil tesno in za njegovo literaturo pomembno razmerje do ruskih avtorjev (Puškin, Lermontov, Čehov, Harms), kar se je v kombinacijah s fantastičnimi zgodbami, ki jih je slišal od deda, odrazilo v njegovem kulturnem rusofilstvu. Seveda je napisal tudi spomine na deda in seveda z njimi zaslovel tudi v Rusiji. Ta dejstva je smiselno omenjati zato, ker lahko morda prispevajo k umevanju njegove toliko poudarjane »nenavadne« uporabe nizozemščine.

Po dveh poteh

Trideset knjig kratkih živalskih zgodb je veliko, toda tudi sedemindvajset pesniških zbirk ni malo. Pravzaprav se ima Tellegen bolj kot za pripovedovalca zgodb za pesnika. Leta 2004 je v intervjuju za Nedelo dejal: »Vse življenje se urim v poeziji, toda moje zgodbe so postale veliko bolj slavne od mojih pesmi. Včasih pač ne vemo, kam nas pelje pot.«

Ko sem se zdaj po predstavitveni seansi v ptujskih Termah na kratko pogovarjal z njim, mu pomolil pod nos njegove stare besede in ga vprašal, ali je deset let kasneje ta pot vendarle bolj določena, je znova dejal, da ne, in ponovil, da je na Nizozemskem pač bolj znan kot pisec zgodb, vendar sebe kljub temu raje vidi kot pesnika. Predvsem pa zmeraj najprej reče, da je zdravnik.

Hodi torej po dveh poteh, ena je bolj zaželena, druga uspešnejša. Tellegenov odnos do pesništva je načeloma spoštljiv, kot da ima opravek z najvišjim v življenju. Temu pritrjuje mladostna skušnja: ko je bil star petnajst let, je vsak dan, ko je prišel iz šole, napisal pesem. To se mu je zdelo samoumevno in nemalo je bil presenečen, ko je ugotovil, da sošolcem kaj takega ne pade na pamet. Potem se dolgo, vse do izida prvih zbirk, ni imel za pesnika, ampak za nekoga, ki piše pesmi. Tako kot pri zgodbah si je postavil navodila tudi za poezijo. V pesmi Pogoji, katerim mora zadostiti pesem, beremo: Biti mora boleča, / vedno, kakorkoli že. // Nikoli se ne smem / strinjati z njo. // Z lučjo in lupo moram – / po vseh štirih in nato po trebuhu – / iskati logiko, ki se ji vedno izmuzne. (...) In na koncu: in še bolj mora biti boleča, še dosti bolj boleča.

Vse, kar je »nenavadno«

To poudarjanje bolečine, torej zasidranost v poetiki tragičnega občutja življenja, je na prvi pogled v precejšnjem nasprotju z zgornjo semantično plastjo njegovih besedil. Ta plast deluje nepretenciozno, lahkotno, igrivo, kot povečava manj pomembnih detajlov, kot nagajivo sprevračanje običajnih zaporednosti – toda kmalu postane jasno, da je to način priklicevanja drugih semantičnih globin, ki so pod zgornjo teksturo. V njih običajno ni ostre bolečine, so pa kontemplativne, melanholične, resentimentalne, refleksivne poante, nekaj pač, kar je v napetem razmerju z bivanjem. Morda lahko to ponazorimo s pesmijo Iz odgovora Korinčanov, ki se začne takole: ... to so lepe besede. / Z vseh strani smo jih pogledali. / Celo oblekli smo jih in pustili plesati. / Niso znale. / Stopale so si po prstih, se druga druge oklepale / in padale po tleh. (...) Zdaj spijo. / Smrčijo. / Ko se zbudijo, bomo videli, kako dalje. / Če se zbudijo. (...) In na koncu: Ostanejo nam le nemir, hrepenenje in nerodnost, / te tri, / in od teh treh še največ nerodnosti.

Prevajalka, ki je veliko dela opravila po e-pošti med njo in avtorjem (in zastavila načelno vprašanje o vplivu takšnega načina komuniciranja na prevajanje), je govorila o Tellegenovih unikatnih jezikovnih postopkih, o večpomenskosti tega jezika, o njegovi nagnjenosti k nenavadnim besedam, arhaizmom, neologizmom, o njegovem iskanju po slovarju, tudi odzadnjem – o tem seveda, kako je Tellegenove jezikovne vragolije, katerih osnovni namen je »prijeten dialog z bralcem«, težko predstaviti v slovenščini. To si negovorci nizozemščine lahko predstavljamo; ker je vsaka pesem objavljena tudi v izvornem jeziku, pa lahko svoje predstave tu in tam morda celo konkretiziramo. A naj bo tako ali drugače – Tellegen je pesnik, ki nas ne napada, ampak boža. Tudi v slovenščini.

Sin grafitar

Že na začetku srečanja je Tellegen povedal, da bo na mnoga vprašanja odgovoril z »ne vem«. Tako mi je tudi odgovoril, ko sem skušal njegovo poezijo označiti kot neposreden »nagovor živega ali neživega sveta, pri čemer imajo vse stvari enako pravico do besede«. Na vprašanje, ali mu je neprijetno govoriti o lastni poeziji, je dejal: »Ja, nikoli nisem rad govoril o svoji poeziji. Tu se sicer pogovarjam, a na Nizozemskem nikoli ali zelo redko.« Na vprašanje, kako se tam godi poeziji, ali ta premore več enako uglednih avtorjev, kot je on, je lakonično odgovoril, da obstaja živahna pesniška scena, tudi med mladimi.

Še najbolj se je razgovoril, ko sem ga pobaral po sinu, znanem avtorju grafitov. »Kje ste pa to izvedeli?! Boris je zelo dober, zdaj je star 43, ne dela več grafitov, ampak nadaljuje z abstraktno umetnostjo, ki pomeni nadaljevanje njegovega grafitarstva. Je precej znan po svetu, v Avstraliji, na Japonskem. Vabijo ga v Los Angeles. Zelo sem ponosen nanj.«