Veliko starih znancev kresnika in nekaj novincev

Kresnik 2012: predstavljamo vam deset nominiranih romanov in njihovih avtorjev.

Objavljeno
23. april 2012 19.40
Pripravil P. K., kultura
Pripravil P. K., kultura

Kresnikova žirija, ki se je prebijala skozi 115 slovenskih romanov z letnico 2011, je opravila težaško delo. Odločila se je za naslednjih deset finalistov, med katerimi bo naslednji ­mesec izbrala končnih pet.

Potovci

Roman Cvetke Bevc (Franc-Franc) bralcu ponuja tri pričevanja, tri zgodbe, postavljene v tri časovna obdobja – na začetek našega štetja, v čas prve in druge svetovne vojne v Prekmurju in v čas konca hladne vojne –, s katerimi avtorica tematizira usodo večnih popotnikov, potovcev.

Matej Bogataj v spremnem besedilu opozarja, da se »poglavja verižijo, konec vsakega prešije prvi stavek naslednjega, da bi bolje razumeli, da gre za enega samega junaka, za večnega potovca, večnega izgnanca, ki išče svoj dom in mir, za eno samo zgodbo, ki se nadaljuje skozi različne časovne izseke. Prva pripovedna plast, ki je ključ za obe nadaljnji, je tako postavljena v čase začetkov štetja, druga v čase okoli prve in druge svetovne vojne, tretja v čase konca hladne vojne, padca Zidu in demokratizacijskih procesov v državah srednje in vzhodne Evrope. (...) Vsak ima svojo metodo, tudi na videz drugačen cilj, pa vendar smo vsi, tisti, ki potujemo, in tisti, ki ostajamo doma in beremo, na isti poti, nezgrešljivo se pomikamo proti cilju, ki ga ni mogoče zgrešiti. Samo vprašanje časa je, kdaj bomo prispeli.«

O znosnosti

Aleš Čar
je avtor dveh opaženih romanov (za Pasji tango je bil leta 2000 nominiran za kresnika) in dveh zbirk kratke proze. Roman O znosnosti (Študentska založba) je impresivna družinska kronika, ki opisuje tri generacije, ujete v viharje 20. stoletja.

Lik, ki drži skupaj družino in s tem roman, je star Fotr, majhne in večje romaneskne drame pa se pletejo okoli odnosov med njim, njegovo ženo, njegovimi petimi hčerami in njihovimi otroki, ki so poimenovani vrstilno – Prva, Druga, Nulta, Zadnji. Opere se veliko umazanega družinskega perila, od incesta, prek pedofilije, do zasvojenosti z drogami – to pač ni družina, pri kateri bi življenje varčevalo s takimi ali drugačnimi drastičnostmi.

Roman je napisan »zgledno, z velikim zamahom in predvsem z zanosno potopitvijo v mikrosvet netipične družine, ki je to stoletje morala tako ali drugače preživeti, je pa tudi sugestivna freska, na kateri je veliko prostora tako za ironijo in duhovitosti kot za drobne cinizme in uvide v globino tistega, čemur pravimo slovenstvo,« je zapisal Delov kritik v recenziji romana.

Svoboda belega gumba

Milan Dekleva
je avtor obsežnega in bogato nagrajevanega literarnega opusa. Osrednje nacionalne nagrade je dobil v vseh literarnih zvrsteh, nagrado kresnik denimo za roman Zmagoslavje podgan leta 2006.

Svoboda belega gumba (Cankarjeva založba) je njegov četrti roman. V njem je v ospredju novinarka Tajda, ki jo v daljnem Kuala Lumpurju doseže novica, da je umrl njen odtujeni mož. Pot nazaj v Slovenijo na možev pogreb je hkrati Tajdina pot v preteklost, v spomine na otroštvo, mladost, novinarsko pot, intimne odnose z možem, lastne otroke in starše. V tem spominskem zrcalu jasno odmevajo tudi znani družbeni dogodki in pojavi iz naše polpretekle zgodovine, kot so zametki neodvisnega novinarstva pri Mladini in Radiu Študent, pojav pankerskih skupin in obračun z nerežimskimi študenti.

Slika, ki se kaže, je vse prej kot optimistična, toda kljub temu roman ni temen, temveč poln človeške topline. Tajdini prvoosebni spomini se izmenjujejo s tretjeosebnimi pripovedovalčevimi, kar omogoča večdimenzionalnost pripovedne perspektive.

Jani Virk je v spremni besedi zapisal, da je Svoboda belega gumba tekst zrele prozne pisave, sveže besedne imaginacije in resigniranega dojemanja civilizacijske izkušnje.

Hotel Abbazia

Avgust Demšar
v branje ponuja (Založba Sanje) že peti zapovrstni primer inšpektorja Vrenka (v delu je, izvemo z zaviha knjige, že šesti roman, dve deli doslej sta pristali v izboru za nagrado kresnik), ki tokrat doživlja evolucijsko preobrazbo.

Demšar (to je avtorjev psevdonim) je eden redkih tukajšnjih avtorjev cikličnega detektivskega romanopisja, založba ga predstavlja kot navdušenega zbiralca in preučevalca detektivsko kriminalnih zgodb s precej obsežno knjižnico in hudo natrpano videoteko sodobnih in klasičnih detektivskih primerov.

Demšar tudi v tem romanu ohranja stilistično in vsebinsko konciznost, ki ju inteligentno in reflektirano vpenja v žanr posredi. V delu je najti reference na aktualno politično in ekonomsko resničnost; pripoved teče tekoče, (kajpada) nadrobno premišljeno, znotraj predvidene dramaturgije spretno nastavlja uganke in verodostojno izpelje nastavljeno detektivsko pot.

Dnevnikova kritičarka Mojca Pišek je o Hotelu Abbazia zapisala, da je peti primer inšpektorja Vrenka, »ki se v skladu s skromnim dometom slovenskega kozmopolitizma iz Maribora tokrat seli do Opatije (...), manj zagoneten od prejšnjih. Vse do zdaj nam je Vrenko tik pred finalom razkril še zadnjo neznanko, ki jo je po zgodbi hlastajoči bralec hladno spregledal, umni inšpektor pa seveda ne: kakšno razprtijo ali skrivnost iz ozadja, psihopatološko diagnozo ali dve, veliko je k mariborskim krvavim dnevom pripomogel pohlep. V Hotelu Abbazia (ne da bi vedeli) izvemo vse in se ukvarjamo le še z vprašanjem, kdo iz ožjega kroga osumljencev laže.«

To nisem jaz

Avtobiografski roman Evalda Flisarja (Vodnikova založba) razkriva in osvetljuje avtorjevo dosedanje življenje in literarni opus, toda Flisar je po mnenju ocenjevalca Igorja Bratoža poseben junak svoje zgodbe: »Soočenje s samim sabo zanj ni le priložnostna poza, ampak odkrito popisovanje upov in strahov ne le razkriva za slovensko običajnost precej nadpovprečno drznost uvida, ampak njegov premislek – to pa je presenetljivo – učinkuje kot literatura. Ko bereš To nisem jaz, je jasno, da gre za biografsko nizanje observacij, avtor osvetljuje po njegovem mnenju ključne življenjske dogodke, odločitve, zasuke in pripetljaje, ki so imeli velik, nemara usoden vpliv na njegovo življenje, pripoved je seveda nasičena s faktografijo, a največje presenečenje se izlevi na koncu: ko prebrano knjigo zapreš, imaš jasen občutek, da si prebral roman, resda precej netipičen, a zgodba, kakršna pač že je, pa čeprav sestavljena iz spominskih drobcev, ima naboj romana.«

Založba dodaja ugotovitev, da v zgodbi Flisar ne obračunava samo z drugo polovico 20. stoletja, kakor jo doumeva iz svoje izkušnje, ampak tudi s svojimi cilji in njihovimi (ne)izpolnitvami. Rezultat je miselno bogata, izbrušena in duhovita proza, s katero je avtor svoje življenje s preizkušenimi literarnimi postopki povzdignil v fikcijo, sebe pa preoblikoval v literarni lik, ki mu ne manjka protislovnosti in kompleksnosti, čeprav lahko bralec v njegovi epopeji zasluti tudi barvo lastne življenjske zgodbe.

Opoldne zaplešejo škornji

Zdenko Kodrič
je uveljavljeni dramatik, novinar in pisatelj, tudi že nominiranec za kresnika (za roman Barva dežja leta 2000). 
V romanu Opoldne zaplešejo škornji (Študentska založba) se je lotil za sodobni čas nenavadne tematike – partizanskega mita o Pohorskem bataljonu.

Zgodovinsko je znano, da je 8. januarja 1943 na Osankarici dva tisoč nacističnih vojakov v dveinpolurnem boju pobilo 
69 partizanov. Malo pa je znano ali nič, kakšni so bili ti partizani po človeški plati, kaj jih je pripeljalo na to pot in kakšna je bila njihova motivacija za partizanstvo.

Prav to v romanu postori Kodrič – pokaže, da v velikem mitu pravzaprav ni nič velikega, znameniti »Pohorci« so pri njem povsem običajni ljudje, osrednja drama pa je ljubezenske narave in se dogaja med mladima partizanoma, dekletom in fantom. Med njima poleg teže trenutka, zaznamovanega z vojno, stoji fantov oče, ki razdeviči dekle.

Pisec spremne besede k romanu Matjaž Kmecl je zapisal, da je roman daleč od vznesene votlosti in zato bralcu človeško nadvse blizek, neplakaten in neposredno privlačen. Stanje svojih junakov, povsem običajnih ljudi, ki so se znašli v ekstremnih življenjskih razmerah, je Kodrič podkrepil tudi s stilom pisanja, v katerem navrženi, prelomljeni, vrinjeni stavki ustvarjajo svojevrsten pripovedni slog, je zapisano v eni od recenzij.

Pedagoški triptih

Protagonist novega romana Dušana Merca (Študentska založba), enega največkrat nominiranih avtorjev za nagrado kresnik, je – kot je zapisala Jožica Grgič v Književnih listih, »ravnatelj Jože, ki to službo opravlja več kot dve desetletji, na isti osnovni šoli, s pogledom na Ljubljanico in kostanjev drevored. V tem času bije boj z učiteljicami, učenci, starši, sindikatom, pedagogiko in s samim seboj. Ustanovi reče ljudska šola, kajti v njej so vsi: taki, ki bodo zavozili svoje življenje, tisti, ki bodo skozenj nekako zvozili, in tisti, ki bodo upravljali državo. Učenci v osnovni šoli so presek ljudstva, enako njihovi starši.«

Tina Vrščaj pa je v Pogledih o Merčevi »pedagoški antipoemi« navrgla, da je pripovedna zgradba romana »zastavljena kompleksno, ravni se večkrat izmikajo analizi. Najverjetneje je pripovedovalec ravnatelj Jože sam, ki piše Pedagoški triptih v tretji osebi, da bi se distanciral, čeprav mu v besedo nenehno skače prva oseba – Jazst; Jože ima pač močan samoopazovalni aparat. Vendar nikakor ne gre za dve osebi (razen če prištejemo avtorja), gre za dvojno osebnost. Dvoumnosti, ki jih pisec tako ustvarja, so brez meja...«

Eva Vrbnjak, avtorica spremne besede, opozarja še na eno noto Merčevega romana: »Roman je poln vzporednic med šolo in cerkvijo: ravnateljeva pisarna se zdi kot spovednica ali kartezijanska celica, učilnica je cerkev brezbožnikov, skice in risbe so za nepismene, so konkretizacija tega, kar se pridiga izza katedra oziroma pred oltarjem...«

Koliko si moja?

Andrej E. Skubic
je stari znanec kresnika, saj je nagrado dobil že leta 2000 za roman Grenki med, za romane Fužinski bluz (2001), Popkorn (2005) in Lahko (2009) pa je bil nominiran za kresnika. 
V romanu Koliko si moja? (Študentska založba) pisatelj pred bralca postavi mlad urbani par, ki se nenadoma znajde v povsem zmedeni konstelaciji medsebojnega odnosa.

Ženska svojega moškega namreč seznani s tem, da ga je prevarala in zanosila z nekom drugim. Tomo, sicer po poklicu filmar, je pred vprašanjem, kako sprejeti »drugo«, ki ga je pred njega naplavilo življenje – Anjo, ki morda je, morda pa ni več njegova, otroka, ki ga je spočel nekdo drug in ima morda celo downov sindrom, pa zgornjesavinjsko podeželje, kamor se je preselil po partnerskem brodolomu in kjer kmalu zatava v temo medsosedskih razprtij.

Roman je napisan v urbanem pogovornem žargonu, pristno, ganljivo in razgibano, s številnimi referencami na popularno kulturo. Drznost romana Koliko si moja? je v tem, da enega proti drugemu postavi močan ženski lik in na videz šibak, popustljiv moški lik. Lik, ki ga situacija prisili, da namesto tipično mačistične sle po moči in kontroli v sebi odkriva tipično »ženske« vrline, kot so sprejemanje, sočutje in brezpogojna ljubezen. To je roman, ki je bil letos ovenčan že s Prešernovo nagrado.

V četrtek ob šestih

Lucija Stepančič
, po izobrazbi akademska slikarka in restavratorka specialistka, je na tukajšnje literarno prizorišče vstopila kot kritičarka in avtorica nespregledanih knjig kratke proze Mrtvaki in šlagerji ter Prasec pa tak.

V prvem romanu V četrtek ob šestih (Študentska založba) se preprosto posveča zgodbi o ljubezni, sfiženi, razboleli, zamotani, problematični, razvodeneli, brezstrastni, tiho propadli, izgubljeni, razsuti, a to počne v razkošno razgrnjenem veličastnem deliričnem monologu, napovedujočem in lagodno razpredajočem o prihodnosti, ki je ne bo in ki bralca lahkotno, obešenjaško popelje v svet cinizma, ironije, trpkosti, zamujenih priložnosti in nenehne samoanalitičnosti.

Ocenjevalka Pogledov Ana Geršak je o knjigi zapisala, da se »bere kot tempirana bomba: seveda se ve, da bo šlo na koncu vse skupaj v zrak, še najbolj Katarina, toda besedno tiktakanje je dovolj privlačno, celo zabavno, da zapolni manko pre-obrata. Dogodkovna anticipacija v ospredje postavi edini pravi Dogodek romana – jezik(anje) prvoosebne pripovedovalke, njeno gosto ubesedovanje svojega nemirnega toka zavesti.«

Avtorica spremne besede Tina Kozin dodaja, da je zgodba romana »stvarna, v svoji verjetnosti celo vsakdanja, po svoji naravi pa bi lahko bila majhna tragedija nekega zasebnega sveta«, in da s »stilom govoričenja Lucija Stepančič prefinjeno nastavlja past tudi bralcu – ker je njemu, kolikor mu ne bo uspelo najti in naseliti romanesknega sveta, odmerjena le vloga zvedavca...«

Naj počiva v miru

Irena Velikonja
je profesorica slovenščine, do zdaj je pisala mladinske romane, za enega od njih, Poletje na okenski polici (2006), je dobila nagrado večernica.

Naj počiva v miru (Mladinska knjiga) je njen prvi roman za odraslo občinstvo. Odvija se ob smrtni postelji osemdesetletnega Borisa Podlogarja, ki je očitno zelo natančno organiziral svojo smrt in pogreb. Žalovalsko druščino sestavljajo tri njegove hčere z možmi in ena od vnukinj. Tri sestre, menda poimenovane po mesecih, v katerih so se rodile, kažejo tipično sorojensko rivalstvo, ljubosumje in nevoščljivost, prav tako so vse prej kot plemeniti njihovi odnosi z moškim delom družbe. Iz napetih odnosov se rojeva roman, ki na trenutke deluje kot konverzacijska in situacijska drama, vsekakor pa je izpisan zelo tekoče in suvereno.

Pisateljica zelo duhovito in poglobljeno skozi portretiranje treh sestra in njihovih družin izriše še en portret – portret moškega, od katerega se poslavljajo, predvsem pa ji uspe pokazati, da so vse nesrečne družine nesrečne po svoje, če si izposodimo Tolstoja.