Zlati zob: potencial s spodletelim koncem

Nov roman kresnikovega nagrajenca Tadeja Goloba, je nezaokrožen in nekoherenten mladinski roman.
Objavljeno
20. februar 2012 22.23
Kristina Picco
Kristina Picco

Alpinist, novinar, urednik, ­kolumnist in kresnikov nagrajenec (2010) Tadej Golob se predstavlja s pustolovskim mladinskim romanom. Likovno plat je prispeval uveljavljeni stripar, risar in karikaturist Ciril Horjak. Avtor, ilustrator ter žanrski in tematski izbor pričajo o zanimivem založniškem izdelku, vrednem kritiške pozornosti.

Gorniška različica Seliškarjeve Bratovščine Sinjega galeba, kot knjigo poimenuje avtor, se s pustolovsko klasiko res srečuje v številnih aspektih; druščina fantov, ki izvaja neverjetne podvige, dekle, ki teh podvigov ni deležno, kup negativcev, ki podvigom niso kos, predvsem pa – neskončen poligon sveta, ki te podvige omogoča in nagrajuje.

Izvirno slovensko mladinsko leposlovje se z gorniško tematiko spogleduje bolj poredko in od daleč; Finžgar, Bevk, Vandot, Ingolič, Novak, Virk, Čater … pa morda še tu in tam kakšno podhranjeno besedilce pričajo o pretežnem mrtvilu na tem področju.

V ta prazen prostor Golob vstopa velikopotezno in zanesljivo z Loško steno nad Logom pod Mangartom, s premagovanjem njenih neprehodnih sten in z iskanjem prvenstvenih smeri. Prvenstvenost, pa naj bo v steni ali knjigi, je Golobov prepoznavni znak, ki podobno kot zlati zob odstopa od povprečja črnih, gnilih in nezanimivih.

Roman vleče dve močni rdeči niti, ki se medsebojno napajata, gravitirata vsaka k sebi in ena k drugi; prva je veličastna, nedoumljiva sla po plezanju, ki pronica skozi jezikovne pore kot esenca čiste sreče, druga je pravljično zazrta v mitološko izročilo o Zlatorogu, ki ga razstavlja, sestavlja, reciklira in na novo vpenja v sodobni čas. Intenzivnost psihofizičnega doživetja ob ekstremni »plezariji« oblikuje čudovito samosvoj in suveren odgovor na adrenalinski čas najstništva. Odkrivanje neraziskanega, obvladovanje neukročenega in bližina smrti v simbolni govorici komunicirajo s strastnimi impulzi mladostniške duše, ki se išče, izgublja in najdeva.

Zlatorog ujame svoj zlati odblesk že v naslovu. Njegova zgodba je vpeta v bistvo pripovedi, zaslutiti jo je mogoče v blazni obsedenosti rudarja Mlekuža, točajki Mirandi, »nesmrtnem« gamsu z belo liso, smrti dveh kriminalcev v prepadu in ne nazadnje v skritem zlatu, ki je glavno gibalo zgodbe. Pravljične prvine prežemajo pripoved v vseh legah, s čimer omogočajo paralelno branje in neujemljiv preplet resničnosti in fantastike.

Nemotiviran žanrski prestop

Značilna Golobova odlika je ustvarjanje suspenza; stopnjevanje z napovedjo odločilnega vzpona, spremembe intenzitete z menjavo akcije in premora, tudi liričnih vložkov, potujitveni efekt z alpinističnimi izrazi, razkrivanje skrivnosti in podobno.

Pravšnjo mero napetosti vzdržujejo tudi hitropotezni ilustratorski vložki, ki na pravih mestih s pravo emotivno barvo utripajo z zgodbo. Sodobnega mladega bralca spretno nagovarjajo humorni dialogi in rekviziti sodobnega časa (npr. mobilnik), ki prispevajo k aktualnosti in pripovedi dajejo svežino.

S temi in podobnimi prijemi tekst dobiva že skorajda klasične obrise: »Tomaž je pobožal skalo. Vsak oprimek, stopek, zajeda, ki jo izberemo ali se nam prikaže nad glavo, kamin, poč, streha, plošča, žleb, previs, žmula … Vsaka skalna tvorba, vse, kar otipamo, je bilo dotlej nedotaknjeno, novo. Odkar svet stoji, ni bilo sem nikogar. To tukaj ni več samo skalna telovadba, ne gre za ocene, za številke, pluse in minuse in podobno, ki so jih polni pogovori plezalskih druščin.«

V zadnji četrtini se pripoved nenadoma žanrsko prelomi in preide v kriminalko. Nasilen pretep in grožnje s pištolo pripeljejo do brutalnega zaključka, v katerem nesrečno končajo negativci, dva celo v prepadu, kamor ju ob reševanju lastne kože pahne eden od najstniških protagonistov.

Čeprav je več kot jasno, da je spopad simbolna govorica o dozorevanju fantov v moške, se v pripovednih prijemih slutijo nedoslednost, nepotrebna grobost in zavlačevanje, kar je v nasprotju s predhodno pustolovsko maniro, ki nakazuje povsem drugačen konec.

Zaključek se poskuša vrniti v prvotno stanje »nedolžnosti«, doseči pomiritev, a mu ob vsem, kar se je zgodilo, spodleti. Med drugim se brezskrbno postava ob premagani steni, na dnu katere ležita trupli, in celo prikrije uboj. Brezbrižnost tu preseže vse meje in je preprosto nedopustna. Takšnega dozorevanja – ali bolje nedozorevanja – si tudi najstniški bralec celo v knjigi ne želi in še manj zasluži.

Nadvse navdušujoč razvoj zgodbe tako ob nemotiviranem žanrskem prestopu izzveni in se prelevi v nespreten in neprepričljiv zaključek, ki bralca pušča bolj ali manj nepotešenega. Enoznačna ocena torej ni mogoča, vsekakor pa je pripovedni potencial romana velik. Zlati zob je nezaokrožen in nekoherenten mladinski roman; žal še en več v predolgi vrsti spodletelih poskusov, ki se »srečno« končajo le v bralčevi domišljiji.

Kristina Picco