Tiskane izdaje
Skubic si je ustvaril sloves (čeprav se ga nekoliko otepa) našega najbolj urbanega sodobnega pisatelja, njegov roman Koliko si moja? pa z eno nego stoji krepko na podeželju. Toda, pravi pisatelj, moralna vprašanja, ki jih odpira roman, so »v mestu in na kmetih enaka«. In katera vprašanja so to, če se junak ukvarja z »lastnino«, ki jo predstavljata ženska in zemlja?
Kaj veste danes o literarnem ustvarjanju več, kot ste vedeli leta 2000, ko ste prejeli kresnika za prvenec Grenki med?
Po svoje enako malo ali nič, po drugi strani pa se je spremenilo vse. Grenki med sem pisal kot 'naturščik', s književno sceno nisem imel stika, v en sam veliki tekst, ki sem si ga lahko predstavljal mogoče končno objavljenega, sem tlačil vse, kar mi je padlo na pamet - od anekdot iz resničnega življenja do raznih metafikcijskih umetničenj in izbruhov domišljije - brez vsakih pretenzij. Kasneje sem pač padel v literarno sceno. K temu spada nekaj veščin preživetja na tem spolzkem, bolj suhem terenu boja za denar in preživetje, delo na različnih kreativnih dejavnostih za razne ustanove, celo kakšno knjigo o kreativnem pisanju sem prebral in vodil kakšno delavnico. V resnici pa o tistem, kar se zgodi, ko se ti v glavo zapiči neka misel, ki jo moraš potem nekako razrešiti s pisanjem zgodbe, ne vem nič kaj več kot takrat.
Ve se, da vam je tisti kresnik precej spremenil življenje. Pustili ste službo in začeli pisati. Prevajali ste pa itak že prej.
Takrat sem se ukvarjal s tehničnim prevajanjem, študiral, delal na fakulteti. Pisanje tistih kratkih zgodb, ki sem jih po revijah objavljal kakšnih deset let prej, sem bolj resignirano opustil, ker mi ni uspelo priti do knjige. Upravičeno. Kresnik me je presenetil, menda sem za to, da bi pisanje zares nadaljeval, potreboval neko zunanjo spodbudo samozavesti.
Zdi se, da ne sodite med literate, ki so si to želeli biti že od rane mladosti. Občutek imam, da vas je ta stvar bolj kot ne 'doletela'.
Ne bo držalo. Ena prvih stvari, ko sem se naučil dovolj dobro pisati črke, je bila ta, da sem nekje pri sedmih letih začel čečkati v zvezek 'knjigo' - zgodbo iz džungle med nekimi ljudožerci ali kaj, ne vem, se ni ohranilo. Bil sem precej introvertiran otrok, v zgodbe sem prelival vse, kar mi nekako v življenju ni bilo dostopno. Sredi osnovne šole pustolovščine iz vesolja, v začetku srednje šole že o svojem fenomenalnem heavy metal bendu, s katerim osvajamo svet. Nekje proti koncu faksa se mi je domišljija toliko umirila, da sem začel pisati bolj zemeljsko. Oziroma se moral začeti bolj spopadati z realnim svetom. Da je pisanje postalo ne samo čista fantazija, ampak iskanje, kako lahko s pripovedjo razčistiš nekatere dejansko življenjske, pomembne stvari. Ampak, kot sem rekel, večji del devetdesetih let sem stvari malo odložil, čeprav želje nikoli čisto zares.
Ali je prevajanje pri tem poslu ugodna ali neugodna interferenca?
Prevajanje je zelo intimna komunikacija s tistim, ki ga prevajaš, iskanje njegovih motivacij in problemov, ki jih je sam reševal, ko je pisal - kako je mogoče prehoditi njegovo pot. Predvsem seveda jezikovno pot - in zmeraj sem iskal jezikovno izzivalne avtorje; ampak tudi vsebinsko, ker pri prevajanju otipavaš avtorjevo izbiro vsake besede posebej. Mislim, da prevajanje ni interferenca. Če veš, kaj hočeš napisati, te manire različnih prevajanih avtorjev ne morejo potegniti, ker so oni sledili svojemu iskanju, ti pa svojemu, bližnjic ni. Je pa prevajanje jezikovna telovadba. In nauči te spoštovanja vsake besede, vsake končnice posebej.
Roman Koliko si moja? vam je prinesel nagrado Prešernovega sklada, zdaj še nominacijo za kresnika. Ker vem, da vam sociokulturna vprašanja niso tuja, vas sprašujem, kako velik socialni prostor slovenskih bralcev, ki bi jih vaš roman utegnil zanimati, si predstavljate? Čeprav je seveda jasno, da to ni vprašanje, ki bi vas najprej zanimalo.
Pri pisanju me to res ne zanima. Včasih, ko sem že v fazi piljenja napisane zgodbe, grem z natisnjenimi stranmi ven, se usedem, gledam mimoidoče, potem berem, popravljam ... Takrat imam občutek, da z mano berejo to zgodbo tudi oni, pomaga ustvariti distanco. Pri samem pisanju pa - načeloma si predstavljam, da bi moralo dobro pisanje zanimati vse. Jasno, da je to utopično. Ko pišeš, se boriš predvsem z zgodbo; kako nekaj, kar te je presunilo, povedati na način, ki bi lahko presunil vsakega, ampak ne misliš pa na nikogar. Nikoli si nisem predstavljal, za koga naj bi pravzaprav pisal. Navadno dam najprej brat ženi, če ona reče, da se je je nekaj dotaknilo, je to že spodbuda.
To vas sprašujem zato, ker v tem romanu, kot je menda zdaj že splošno znano tudi med potencialnim bralstvom, širite pripovedno bazo iz mesta na podeželje. Ustvarili ste si sloves našega najbolj urbanega pisatelja v tem tisočletju - zdaj pa tole!
Ta debata o urbani književnosti pred kakšnimi desetimi leti se mi je zdela malo hecna. Moja domišljija se vedno opira na dokaj fizične stvari, s katerimi imam izkušnje, jih slišim, voham, tipam - in čisto slučajno sem pač mestni otrok, odraščal sem med predmestnim naseljem vrstnih hiš in raznimi uličnimi ekscesi alter scene osemdesetih, tako da sem te svoje zaznave še najbolj črpal od tam. Grenki med se dogaja med mojimi prvimi službenimi kolegi na prevajalski agenciji, Fužinski bluz sem pisal po preselitvi v prvo stanovanje na Fužinah. Življenje se je zdaj malo spremenilo, znam tudi kuhati in gojiti začimbe, moja generacija pa se spopada s čisto drugačnimi dilemami kot pred še desetimi leti. Tudi moralne krize po dvaindvajsetih letih »demokratične politike« so dokaj drugačne od tistih po devetih letih. V mestu in na kmetih enako.
Kako ste odkrili ravno Zgornjo Savinjsko dolino, topos, ki ga v slovenski literaturi skoraj ni?
No, recimo, da je zaradi nekaterih življenjskih izbir ta dolina postala kraj, kjer preživim kar dosti časa.
Nič novega ne povem, ker so isto ugotavljali že drugi, če rečem, da Koliko si moja? tematizira vprašanje lastnine, navsezadnje je zajeto že v naslovu. Ne lastnine v družbenem smislu, ki je povod za prekucije, ampak lastnine kot del osebne identitete. Čeprav tudi tistega prvega smisla ni mogoče povsem izključiti. Kaj pravite?
Toma obseda vprašanje, koliko je njegova najprej Anja, potem pa zmeraj bolj tudi, koliko je njegova tista družinska zemlja. Pravzaprav sem imel takrat, ko sem si začel zamišljati zgodbo, bolj v glavi vprašanje te zemlje kot pa sočloveka, ampak stvar se je pač razvila po svoje. Bilo je prav v času okrog tistih najbolj čudnih kopensko-vodnih sporov s Hrvaško. Ampak vse se na koncu zvede na isto. Gre predvsem za vprašanje, koliko pravice imaš do česa ali koga. Za izključnost te pravice. Stvari niso samo 'tvoje', so tudi same svoje. Tvoje so toliko, kolikor skrbiš zanje - ne pa toliko, kolikor si lahko privoščiš, da jih na primer uničiš, ne da bi se oziral na kar koli okrog sebe in okrog njih. Važno je, da začutiš, kje je meja tvojega razpolaganja z njimi, kam pa ne moreš več.
Med junakovim odnosom do zemlje in odnosom do Anje ni zelo bistvene razlike. Razlika je, kako junak doživlja izgubo ali odtujitev enega in drugega. Tomo ob vsej notranji negotovosti pokaže določeno plemenitost, smisel za dopuščanje, ki ju navadni smrtniki v glavnem ne premoremo. V tem je nedvomno tudi 'vzgojna' poanta romana.
Do tega Tomo vsekakor pride po precej dolgem ovinku. Nekega sprijaznjenja, odpuščanja je verjetno zmožen predvsem zato, ker si v nobenem trenutku niti noče priznati, da odpušča. Ves čas racionalizira in išče razlage za to, kar počne. Racionalno si prizna le to, da ne more reči, da ga 'ta ženska čisto nič več ne zanima'. V nadaljevanju se zateka k temu, da si dopoveduje, da opravlja samo 'človekoljubno delo'. Skoraj kot da bi ga bilo sram.
Vaš roman je poln pretanjeno izraženih moralnih vprašanj in podvprašanj. Proti koncu imate Tomovo misel, ki se nanaša na Anjo in njen kompliciran odnos do očeta njenega otroka, takole gre: 'Dobro je poznati glavne laži človeka, ki ga imaš rad: to ti toliko pove o njem.' - Dobro je imeti pisatelja, ki zna tako dobro svetiti po kamricah človeškega srca, dodajam jaz, s Cankarjevo pomočjo seveda.
Tomo skozi avanturo z Anjo odraste na več načinov: sposoben je nekako vsaj z besedami nakazati, da je Anjo v njunem odnosu jemal za preveč samoumevno, kot neke vrste inventar. Razmerje s sočlovekom se mu je prej zdelo tako preprosto. Paradoks je, da mu postane zares zanimiva šele v trenutku, ko mu pokaže, da sploh ni imel pojma o njej. Potem se počasi vrača k temu objektu fascinacije: niti ne upa si več kopati pregloboko, ker se boji, kaj bi lahko našel. Rad bi jo samo imel ob sebi. Ker jo ima rad in vidi, kako izmuzljive so stvari, ljudje, zemlja, ime ...
Ko vas že ravno hvalim, naj omenim tudi lastnost, ki je danes med pisatelji redka, namreč natančnost, s katero skušate prezentirati določena opravila, na primer v porodniški stroki ali pa tista mostogradnja ob potoku. In pri tem sploh ne gre za reizem. Od kod vam tovrstna znanja?
Ojej, vedno mi je šlo na živce, če je kdo v kakšnem sicer dobro napisanem romanu nenadoma udaril čisto mimo na čem čisto tehničnem, ko začnejo literarni junaki govoriti popolnoma za lase privlečeno terminologijo ali izvajati za lase privlečene procedure. Razen če gre za čisto očitno nerealistične, simbolične prizore. Neki prijatelj, ki ni nič vedel o amniocentezi, mi je rekel, da je šele v trenutku, ko Toma v bolnici ukazovalno napotijo v kadilnico, ugotovil, da je tisto čisto fantazijski prizor; prej je brez zadržkov požrl, da zdravnik prisili fanta, da dekletu prebode trebuh z dvometrsko iglo.
Res, tisti opis je zmedel tudi mene ...
Meni so različna stvarna doživetja in procedure toliko fascinantni, da so dobra inspiracija za pisanje prizorov - ampak najprej jih moraš res razumeti, šele potem jih lahko uporabiš, ali pa tudi iznakaziš. Pa tudi zmeraj sem bil strašansko radoveden glede vsega mogočega. Pred filozofsko fakulteto sem hodil v kemijsko srednjo šolo. Prebiral sem vse, od gojenja zelenjave do mineralogije, pravnih postopkov, evolucije, politike, astronomije. Predvsem se mi zdi koristno, da mi je jasno, česa ne vem ali ne razumem. Pri nas nekateri zlahka postanejo celo ministri za to. In potem brez zadržkov uničijo vse, kar ni njihovo.
Tole je sicer veliko poglavje, ampak dotakniva se vsaj površja: zelo uspešni ste pri pretakanju pogovornega jezika v knjižnega. Ali so tukaj sploh še kakšne ovire?
Vprašanje jezika me je bolj mučilo pri Fužinskem bluzu, od tistega je danes ostala bolj neka sproščenost, no, pa še prepričanje, da se lahko vsak lik najbolje, najbolj neposredno izrazi v svojem jeziku. Ne parodiranem, ampak iskrenem. Kako ta jezik spraviti na papir - pri tem je veliko nians, zdaj se po navadi obračam k malo bolj finim. Pravzaprav me moti, kadar kak kritik najprej udari s tistim: tukaj je nova knjiga Skubica, to je tisti, ki piše v pogovornem jeziku, v slengu ... Jaz pa sem si eno leto razbijal glavo z zgodbo, z vsemi motivacijami glavnega junaka, hodil skozi njegove muke ... Kaj pa koga moti, če kakšen junak kdaj mogoče malo bolj naravno zakolne!
V kakšnih odnosih ste s sodobno slovensko literaturo in literati?
No, nekaj avtorjev je takih, ki se radi kdaj podružimo, že čisto generacijsko. Potem je tu še več takih, ki jih rad berem, pa niso zmeraj nujno isti kot tisti prvi. V kakšnih krogih, ki tesneje sodelujejo okoli kakšnih revij, na primer Literature ali Apokalipse, nisem. Mogoče je bil moj prvi tak poskus sodelovanja projekt knjige Dan zmage, ki jo je izdala Beletrina, v kateri so nas skušali združiti pet avtorjev, ki naj bi si bili nekako sorodni. Posrečena izbira, čeprav bi mogoče zraven pogrešal še koga, na primer Aleša Čara, mogoče Polono Glavan.
Pa literarna kritika? Je roman doživel dovolj pozornosti? In dovolj afirmativne seveda?
Imel sem občutek, da je po Grenkem medu in Fužinskem bluzu to spet en roman, ki je požel malo več recenzij. Kar je tudi eksistencialno dokaj pomembno, seveda - del pisateljskega boja za preživetje je dandanes tudi vodenje izčrpnega klipinga. Tista dva romana vmes sta bolj padla v nekakšno luknjo, za katero mi je bilo kar malo žal, ker sta mi ravno tako pri srcu. Sicer pa me kritike zanimajo, pa če so pozitivne ali negativne. Predvsem hočem zmeraj videti, koliko je kdo našel v knjigi tistega, kar sem vanjo hotel dati. Pa tudi če me potem sesuje.
V enem zadnjih intervjujev pravite, da je 'ena najbolj nesrečnih lastnosti slovenskega značaja pomanjkanje samoironije'. Jo boste zmogli, če dobite zdaj še kresnika?
Tudi če bi slučajno dobil nagrado in če bi mi v tem pogledu škodovala, mislim, da imam zadosti robate prijatelje, da me bodo znali hitro postaviti tja, kamor spadam.
