Kresnik: Dilema o berljivosti kot kriteriju izbire najboljšega romana

Žabotovo nadaljevanje polemike o berljivosti (Delo, 27. junija 2012) ne prinaša nič novega. Ker ni protestiral ob lanski nagradi Jančarju in ob letošnji Skubicu, jo bremeni logični nesmisel, da žirija ob očitanih nejasnih, dvoumnih in nezanesljivih kriterijih vendarle prihaja do ustreznih odločitev. Ostala bo v spominu zaradi fantastičnega pričakovanja, naj stroka, to je literarna veda, fiksira vrednostne kriterije nagrajevanja, ko pa ta ugotavlja kvečjemu njihovo zgodovinsko spremenljivost.

Sicer pa Žabot tokrat negoduje nad slogom polemike. Nasprotnika uči lepega vedenja in pozablja, da je s posmehljivostjo začel sam, pripisujoč žiriji in njenemu predsedniku primitivno razumevanje kriterija berljivosti in aktualnosti, zaradi česar se je pojavil sum, da žirija res podeljuje nagrado samo tistim romanom, ki se lahko izkažejo z veliko izposojo v knjižnicah in se ne dogajajo v preteklosti. Slabšalni izrazi, ki jih je uporabil pisatelj (»trivializacija«, »trivialni«, »prevzetna, neodgovorna, nestrokovna domišljavost«, »duhovičenje«, »populizem«, »neumnost«, »povprečniški«, »podcenjujoč«, »rokohitrski«, »potrošniški«, literarna »stroka« in »strokovnjaki« v narekovajih, »ihtava domišljavost«), slabo potrjujejo njegovo namero preseči zajedljivi ton polemike. Glavni razlog zanjo je bila pač užaljenost, ker ga žirija, slepa za »presežno vrednost« njegovega romana, lani ni uvrstila med finalno peterico. Torej gola avtorska samovšečnost in napuh.