Finalisti nagrade kresnik: Telesa v temi Davorina Lenka

V Telesih v temi se medsebojno oplajata postmodernizem in smrt klasičnega libida.
Objavljeno
12. junij 2014 17.38
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Davorin Lenko (1984) je z romanom Telesa v temi (Center za slovensko književnost) prav gotovo zelo opazno vstopil na slovensko literarno sceno. Prvič zato, ker je roman po vsebinski in oblikovni plati zelo samosvoj in provokativen, drugič pa zato, ker je bil soglasno dobro sprejet pri kritiki in bralcih. Poleg tega da je prišel v finalno peterico kresnika, je bil deležen tudi častne omembe slovenskega knjižnega sejma.

O Lenku je v širši javnosti znano samo to, kar piše v kratkih biografskih zapisih na medmrežju: je pisatelj, pesnik in glasbeni kritik, rojen je bil leta 1984 v Slovenj Gradcu, odraščal je v Zgornji Savinjski dolini, nato študiral primerjalno književnost in leta 2012 diplomiral na temo Intertekstualnost in metafikcija v knjižni seriji The Dark Tower Stephena Kinga. Z literaturo se intenzivneje ukvarja od leta 2010; v tem času je kratko prozo – občasno pa tudi poezijo – objavljal v različnih literarnih revijah. Trenutno živi in ustvarja v Spodnji Idriji. Več o njem in njegovi literaturi pa bomo zagotovo izvedeli v intervjuju, ki bo v Delu objavljen prihodnji teden.

Osrednji lik romana Telesa v temi je pisatelj brez imena (prijatelj ga kliče z namišljenim vzdevkom Hank), ki je nekoč hotel napisati zgodbo o nekom, ki ima raka na modih in ga zato kastrirajo. Nekaj desetletij pozneje se mu zgodi, da sam živi to zgodbo. Fizično v spolnosti ne more več sodelovati, zato mora nekako na novo opredeliti svoj odnos do samega sebe in spolnosti. Kdo je, če ni ne moški in ženska? Prepušča se fantaziji, blodenju po spominih, opazovanju spolnega življenja partnerk, vpadanju v spolno življenje literarnih likov, analizi svojega nenavadnega stanja, obiskovanju psihoterapevta. Samega sebe spremeni v glavno in edino temo svoje pripovedi. O sebi govori skozi razdrobljene pasuse v različnih diskurzih: citatih, dialogih, intervjujih, avtopoetskih refleksijah, navajanjih glasbenih, filmskih in drugih popkulturnih referenc. Ta človek obstaja le kot metafikcijska pripoved v metasvetu, zase pravi, da je postal »hodeči in dihajoči citat na dveh nogah«. Svoj obstoj torej potrjuje s pisavo; v trenutku, ko bi nehal pisati, bi izginil. Zgodbe je zelo malo, tudi razvoj likov zakrkne na določeni točki, očitno tudi ni namen, da bi se kaj zgodilo. »Svoje življenje načeloma dojemam kot kak slabši film Woodyja Allena: polnega zanimivih intrig in obetajočih medosebnih odnosov, vendar brez kakršnekoli prave zgodbe ali globljega pomena,« pravi.

Če je običajno, da obstajajo najprej literarni teksti in nato teorije o njih, smo v tem primeru priča obratnemu razmerju: najprej je bila literarna teorija, postmodernizem, in potem je nastal ta tekst. Ali z besedami kritika Mateja Bogataja: »... ni jih veliko, ki bi se približali uprozenju literarne teorije, ki bi tako eksplicitno vkomponirali zavest o teoretskih predpostavkah v samo teksturo.«

Poleg izrazite literarnosti romana Telesa v temi pade v oči tudi izrazita telesnost: rastoči joški na moškem telesu, vonj menstrualne krvi, smrdeča mednožja, rak na modih, izpad črevesja, piercing, fisting, najstniški seks, svingerstvo, hemoroidi, izcejajoče se blato in kri, urin v lavorjih itd. Telesna pohaba, ki jo je deležen naš Hank, se torej reproducira v tisoč in eno obliko ekscesnosti, s katero poskuša naš »junak« čutiti tisto, česar ne more čutiti – svoj lastni seksualni užitek. A smrt klasičnega libida mu je prinesla drugačno izkušnjo, našel je del sebe, za katerega sploh ni vedel, da obstaja. Na koncu je za svojo brezspolnost celo hvaležen. Prej omenjeni kritik je zapisal, da pisatelj »pelje roman brez pravega stopnjevanja proti koncu, ki se dogodi v razpustitvi, v raz-osebljenosti, v prenosu genitalnosti in seksualnosti na utopitev v čutnosti. Pogumno, artikulirano, čeprav ponekod naratologija zaduši samo naracijo.«