Kresnik 2021: Velika peterica na poti na Rožnik
V finalu romani Mirane Likar, Boruta Kraševca, Gašperja Kralja, Vincenca Gotthardta in Ferija Lainščka. Podelitev 31. kresnika bo 23. junija na Rožniku.
Odpri galerijo
Mirana Likar, Pripovedovalec Foto Promocijsko Gradivo
Petčlanska žirija v sestavi Mimi Podkrižnik (predsednica), Anja Mrak, Mateja Komel Snoj, Igor Divjak in Igor Žunkovič intenzivno bere in sestankuje že od januarja, ko so imeli pred seboj približno 150 žanrsko in zgodbeno pestrih slovenskih romanov, ki so izšli lani.
Marca so naredili izbor tridesetih avtorjev, na dan knjige, 23. aprila, so sporočili deseterico nominirancev, od danes do slavnostne, že 31. razglasitve lavreata, ki bo 23. junija na Rožniku prižgal kresni ogenj, pa jih torej ostaja le še pet. V veliki finale so se prebili Pripovedovalec Mirane Likar (Goga), Agni Boruta Kraševca (LUD Šerpa), Škrbine Gašperja Kralja (*cf.), Na drugem koncu sveta Vincenca Gotthardta (Mohorjeva Celovec) in Kurji pastir Ferija Lainščka (Beletrina).
Dela avtorice in štirih avtorjev so izšla pri različnih slovenskih založbah, od tega eno na avstrijskem Koroškem. Za Mirano Likar, Boruta Kraševca in Vincenca Gotthardta je to prva nominacija za kresnika; zadnja se zanj potegujeta s prvencem. Gašper Kralj se je v peterico uvrstil že leta 2017, ko je kresnika za Figo prejel Goran Vojnović, in sicer s prvencem Rok trajanja. Za Ferija Lainščka pa je to šesti finale; v ožjem izboru je bil že z romani Namesto koga roža cveti (1992), Petelinji zajtrk (2000), Ločil bom peno od valov (2004), Muriša (2007) in Nedotakljivi (2008). Doslej je kresnika prejel dvakrat, za Namesto koga roža cveti in Murišo.
Pripovedovalec in Škrbine sta tudi finalista za Cankarjevo nagrado – kdo jo dobi, bo znano 30. maja –, Agni pa je na zadnjem Slovenskem knjižnem sejmu prejel nagrado za najboljši prvenec. Kresnikove finaliste Mirano Likar, Boruta Kraševca, Gašperja Kralja, Vincenca Gotthardta in Ferija Lainščka smo ob nominaciji vprašali za prve odzive ter nekaj besed o njihovem pogledu na njihov nominirani roman.
Roman Pripovedovalec je nastajal kakšna tri leta. Vmes se je od prvotnega besedila pošteno spremenil. Zanj sem morala zbrati in pregledati ogromno gradiva, pisala sem ga v zgodnjih jutrih, med dopustom, konec tedna. Raziskovanje dvajsetega stoletja in razmer, ki so privedle do razpada in rojstva držav, vojn, zmag in porazov, ki so vplivale tudi na moje življenje in mlele posameznika v fino snov, če ga niso pogubile, mi je bilo v veselje, kakor so mi v veliko veselje odzivi bralcev na ta roman. Nominacija za kresnika, ki me navdaja s hvaležnostjo, bo mojemu delu gotovo prinesla kakšnega bralca več, to pa je želja slehernega pisatelja.
Roman Agni je nastal spontano. Besedilo je bilo prvotno zasnovano kot povest, a sem ga pozneje po nasvetu urednice razširil v roman. Tema seveda ni naključna. Po mojem tridesetem letu se mi je nekaj v glavi premaknilo in potegnilo me je na zemljo. Kakšnih deset let me ni zanimalo nič drugega kot vrtnarske tehnike, semena, kolobarji, škodljivci, živali in njihova reja, skratka vse, kar raste iz zemlje in na zemlji. Roman Agni se je rodil prav iz fascinacije nad mrgolenjem in večnim prenavljanjem življenja, seveda pa to ni bil edini vzgib za njegov nastanek. Na živalsko temo se je med procesom pisanja navezala ljubezenska, ki me že od nekdaj vznemirja.
Ideja za Škrbine je bila z mano, ko sem še živel v Kataloniji in pisal prvenec. Vmes sem se namreč stalno vračal k praznemu pravokotniku v družinskem albumu, kjer naj bi bila fotografija moje babice po očetu, ki je bila partizanka. Kakor lik v knjigi sem tudi sam obiskoval prostore, kjer je živela, pisal na listke, nisem pa vedel, kaj naj s tem, kako naj ves ta material in obsesijo s praznino, ki me je vznemirjala že v otroštvu, pretopim v literaturo. Dokler nisem materiala pospravil v omaro in se lotil pisanja. Knjiga se posveča prazninam, vrzelim, zamolkom in mankom. Od tod tudi naslov: škrbine kot praznine ali vrzeli z ostrimi robovi, na katerih se rojevata literatura in umetnost.
Biti med petimi finalisti kresnika je zame še vedno nekako tako, kot bi to bral kot kakšno literarno delo. Da se bom znašel kar med nominiranci kresnika, nisem pričakoval, na to izredno pozornost se navajam in se nominacije odkrito veselim. Vse dogajanje okrog kresnika je viden znak skupnega slovenskega kulturnega prostora, ki ga povezuje slovenska beseda v Sloveniji, na Koroškem in drugod po svetu. To omenjam zato, ker sem rad in brez kakršne koli travme pripadnik slovenske narodne skupnosti na Koroškem. In prav nominacija moje knjige med finaliste kresnika mi je ponovno potrdila, kako zelo se zmore slovenska narodna skupnost razveseliti, če je v ospredju beseda. Tokrat slovenska literarna beseda.
Pritrjujem tistim, ki menijo, da Kurji pastir ni spominska proza, temveč proza spomina. Zato mi je ta knjiga posebej ljuba. Še zmeraj jo nosim s sabo. Pa ne v torbi, ampak v duši. Nisem le pisatelj, ki jo je napisal, sem tudi njen akter in bralec. Zanima me, ali se da s potovanja v nezavedno res prinesti kaj takega, kar je nato razumljivo tudi drugim in se jih lahko dotakne.
Marca so naredili izbor tridesetih avtorjev, na dan knjige, 23. aprila, so sporočili deseterico nominirancev, od danes do slavnostne, že 31. razglasitve lavreata, ki bo 23. junija na Rožniku prižgal kresni ogenj, pa jih torej ostaja le še pet. V veliki finale so se prebili Pripovedovalec Mirane Likar (Goga), Agni Boruta Kraševca (LUD Šerpa), Škrbine Gašperja Kralja (*cf.), Na drugem koncu sveta Vincenca Gotthardta (Mohorjeva Celovec) in Kurji pastir Ferija Lainščka (Beletrina).
Dela avtorice in štirih avtorjev so izšla pri različnih slovenskih založbah, od tega eno na avstrijskem Koroškem. Za Mirano Likar, Boruta Kraševca in Vincenca Gotthardta je to prva nominacija za kresnika; zadnja se zanj potegujeta s prvencem. Gašper Kralj se je v peterico uvrstil že leta 2017, ko je kresnika za Figo prejel Goran Vojnović, in sicer s prvencem Rok trajanja. Za Ferija Lainščka pa je to šesti finale; v ožjem izboru je bil že z romani Namesto koga roža cveti (1992), Petelinji zajtrk (2000), Ločil bom peno od valov (2004), Muriša (2007) in Nedotakljivi (2008). Doslej je kresnika prejel dvakrat, za Namesto koga roža cveti in Murišo.
Pripovedovalec in Škrbine sta tudi finalista za Cankarjevo nagrado – kdo jo dobi, bo znano 30. maja –, Agni pa je na zadnjem Slovenskem knjižnem sejmu prejel nagrado za najboljši prvenec. Kresnikove finaliste Mirano Likar, Boruta Kraševca, Gašperja Kralja, Vincenca Gotthardta in Ferija Lainščka smo ob nominaciji vprašali za prve odzive ter nekaj besed o njihovem pogledu na njihov nominirani roman.
Mirana Likar. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Mirana Likar
Roman Pripovedovalec je nastajal kakšna tri leta. Vmes se je od prvotnega besedila pošteno spremenil. Zanj sem morala zbrati in pregledati ogromno gradiva, pisala sem ga v zgodnjih jutrih, med dopustom, konec tedna. Raziskovanje dvajsetega stoletja in razmer, ki so privedle do razpada in rojstva držav, vojn, zmag in porazov, ki so vplivale tudi na moje življenje in mlele posameznika v fino snov, če ga niso pogubile, mi je bilo v veselje, kakor so mi v veliko veselje odzivi bralcev na ta roman. Nominacija za kresnika, ki me navdaja s hvaležnostjo, bo mojemu delu gotovo prinesla kakšnega bralca več, to pa je želja slehernega pisatelja.
Borut Kraševec. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Borut Kraševec
Roman Agni je nastal spontano. Besedilo je bilo prvotno zasnovano kot povest, a sem ga pozneje po nasvetu urednice razširil v roman. Tema seveda ni naključna. Po mojem tridesetem letu se mi je nekaj v glavi premaknilo in potegnilo me je na zemljo. Kakšnih deset let me ni zanimalo nič drugega kot vrtnarske tehnike, semena, kolobarji, škodljivci, živali in njihova reja, skratka vse, kar raste iz zemlje in na zemlji. Roman Agni se je rodil prav iz fascinacije nad mrgolenjem in večnim prenavljanjem življenja, seveda pa to ni bil edini vzgib za njegov nastanek. Na živalsko temo se je med procesom pisanja navezala ljubezenska, ki me že od nekdaj vznemirja.
Gašper Kralj. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Gašper Kralj
Ideja za Škrbine je bila z mano, ko sem še živel v Kataloniji in pisal prvenec. Vmes sem se namreč stalno vračal k praznemu pravokotniku v družinskem albumu, kjer naj bi bila fotografija moje babice po očetu, ki je bila partizanka. Kakor lik v knjigi sem tudi sam obiskoval prostore, kjer je živela, pisal na listke, nisem pa vedel, kaj naj s tem, kako naj ves ta material in obsesijo s praznino, ki me je vznemirjala že v otroštvu, pretopim v literaturo. Dokler nisem materiala pospravil v omaro in se lotil pisanja. Knjiga se posveča prazninam, vrzelim, zamolkom in mankom. Od tod tudi naslov: škrbine kot praznine ali vrzeli z ostrimi robovi, na katerih se rojevata literatura in umetnost.
Vincenc Gotthardt. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Vincenc Gotthardt
Biti med petimi finalisti kresnika je zame še vedno nekako tako, kot bi to bral kot kakšno literarno delo. Da se bom znašel kar med nominiranci kresnika, nisem pričakoval, na to izredno pozornost se navajam in se nominacije odkrito veselim. Vse dogajanje okrog kresnika je viden znak skupnega slovenskega kulturnega prostora, ki ga povezuje slovenska beseda v Sloveniji, na Koroškem in drugod po svetu. To omenjam zato, ker sem rad in brez kakršne koli travme pripadnik slovenske narodne skupnosti na Koroškem. In prav nominacija moje knjige med finaliste kresnika mi je ponovno potrdila, kako zelo se zmore slovenska narodna skupnost razveseliti, če je v ospredju beseda. Tokrat slovenska literarna beseda.
Feri Lainšček. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Feri Lainšček
Pritrjujem tistim, ki menijo, da Kurji pastir ni spominska proza, temveč proza spomina. Zato mi je ta knjiga posebej ljuba. Še zmeraj jo nosim s sabo. Pa ne v torbi, ampak v duši. Nisem le pisatelj, ki jo je napisal, sem tudi njen akter in bralec. Zanima me, ali se da s potovanja v nezavedno res prinesti kaj takega, kar je nato razumljivo tudi drugim in se jih lahko dotakne.
Kolaž finalistov. Infografika: Delo
