Tiskane izdaje
Hkrati poskuša najti načine, kako literaturo prečistiti, na novo definirati, ji najti mesto sredi permanentno dihajoče stvarnosti.
Jasmin B. Frelih v romanu Na/pol (Cankarjeva založba), Tone Peršak v romanu Usedline (Cankarjeva založba), Davorin Lenko v romanu Telesa v temi (Center za slovensko književnost), Evald Flisar v romanu Začarani Odisej (Litera) in Jurij Hudolin v romanu Ingrid Rosenfeld (Knjižna zbirka Beletrina) pišejo o polifoni, urbani realnosti, o slovenskem podeželju, pornografiji, postmodernizmu, iskanju resničnega jaza kot tudi o napetosti med ljubeznijo in umetnostjo. Za vsako od teh tem skušajo iznajti lasten jezik: nekateri avtorji so komfortni, drugi sentimentalni, lirični in potem sadovsko kruti. Sugestivni kaos, ki ga proizvajajo, nas nagovarja, da presežemo ozkost običajnih estetskih in etičnih krogotokov. Kolikor se zdi, da se nominiranci tokrat bolj kot v prejšnjih letih sprašujejo, čemu sploh pisati zgodbe, se njihova srž skriva v tem, da orodja in orožja popularne kulture še vedno uporabljajo proti njej sami.
Prestavljanje na druge frekvence, govorjenje z jezikom, ki ni ves čas tu in zdaj, naj bi poleg občutka vznemirjenja literarnim sladokuscem ponudilo tudi berljivost nagrajenega romana in vrednost, na katero se je pri tovrstnem postavljanju na piedestal pozabljalo – »prevedljivost«. Če je lansko bero zaznamovala odsotnost petega člana žirije, ki je letos še vedno na delu in smo se nanjo že navadili, je letošnji kresnik zaznamovan z dvema izjemnima prvencema. Za enega celo bolj kot za drugega si predstavljam, da ga vzame v roke sam Javier Marías in reče, da je to »dober« roman in da si ga želi brati ne samo v španskem, temveč tudi angleškem prevodu.
Frelihov Na/pol: pesnitev
Avtorjevi duhovitosti, inteligenci in predvsem zmožnosti pokazati, kako smo vsi protislovne, osamljene, obupane kreature, navkljub imamo občutek, da bolj kot roman beremo pesnitev o globaliziranem svetu. Na/pol morda deluje bolje v pogledu od daleč, ko se zdi, da se v tej knjigi piše o človeških naporih, kako stvarem dati smisel, vse to odvijajoč se sredi urbanega kaosa, medtem ko od blizu uvidimo, da je globaliziran, multikulturen svet klišejski konstruktivizem. Zaradi absolutno presežnih stavkov in izjemne načitanosti avtorja nam je žal, da ne razberemo, kaj je predloga tega teksta (morda bi kafkologi znali povedati več in bolje?), toda menda je bralčev doprinos všit v bistvo te knjige.
Peršakove Usedline: v fokusu je pripovedovalec
Knjiga Toneta Peršaka s prelepim naslovom Usedline je po aluzivnem sklapljanju prej omenjenega romana skorajda tradicionalna. Časovne kot tudi prostorske koordinate so jasno izrisane: pripovedovalec počasi pronika v čas svojega otroštva, torej čas po drugi svetovni vojni. Če nas roman Davorina Lenka v postmodernistični maniri vrača na začetek (ali na konec?) mahinacije pripovedništva, nas Peršak vrača na začetek vprašanja o Slovencih in slovenstvu.
Usedline imajo vsekakor težnjo upovedati realnost, ki izginja iz našega obzorja – podeželsko, bajtarsko logiko, ki po vojni ni zaupala komunistični nomenklaturi, toda pisatelj dosega najvišje lege v pasažah, v katerih deček razmišlja o smrti in obstoju boga. Materin samski status v podeželskem okolju, politične razmere po drugi svetovni vojni so pretresljive, toda tisto, kar daje knjigi posebno literarno vrednost, so dečkove metafizične pokrajine. Izrisovanje materinega portreta morda celo sugerira, da je šel Peršak po stopinjah Camusovega zadnjega in nedokončanega romana Prvi človek, smiselno pa bi se bilo vprašati tudi, koliko je nanj vplival roman Maje Haderlap oziroma roman Lojzeta Kovačiča. Knjiga, ki niha med razvojnim romanom in avtobiografijo z nekaterimi stilskimi prijemi, bi utegnila zadovoljiti apetite tistih, ki v fokus literature postavljajo pripovedovalca, manj pa tiste, ki menijo, da bi v središču moralo biti pripovedovano.
Lenkova Telesa v temi: genialno
Metadiskurz o pripovedovanju zgodb je najbolj razviden v romanu Davorina Lenka Telesa v temi. Avtor namreč dobesedno demontira literaturo; Telesa v temi pripovedujejo o kastriranem avtorju, pisatelju, ki po odstranitvi mod na zemljevidu spolnosti obstaja samo še kot slepa pega. Ker je zgodbenost v tem delu vnovič suspendirana, se pozornost preusmeri na opise stanj ali, še raje, oseb, ki nihajo med simbolnim in pornografskim. Pisatelj, ki nam ves čas kaže, kako realne like pretvarja v literarne in obratno, je torej svojo nezmožnost oziroma pomanjkljivost obrnil sebi v prid. Ker sodi v raso moških z majhnimi tiči, se odloči razmišljati, pisati, vizualizirati seks in človeška telesa. Pasivnost, v postmodernistični maniri naphana z medcitatnimi in medumetniškimi navezavami, tako na novo premisli oblike institucionalizirane spolne prakse.
Ne samo da je Davorin Lenko s pomočjo spolnosti kot metafore za postmodernizem čudovito nesentimentalno spregovoril o temi, ki je bila doslej v slovenski literaturi neizgovorjena, temveč je pregovorno slovenskega pasivnega junaka preoblikoval do te mere, da spolnost ostane njegovo edino izrazno sredstvo. Mladi avtor, ki mu je menda predavanje Toma Virka o postmodernizmu spremenilo življenje, je napisal genialen roman.
Flisarjev Začarani Odisej: dobri komentarji in uvidi
Flisarjevo meditacijo o izgubi spomina nekega posameznika lahko beremo kot alegorijo. Človeka, ki ve zgolj to, da je, ne ve pa, kdo in kaj je, zaradi česar ga, razbremenjenega odgovornosti, preveva nostalgija za življenjem, ki ga ni več. Toda če se njegovo utelešenje paradigme poti zdi sprva posebno, izstopajoče, se kmalu izkaže, da gre pri izgubi spomina za zgodbo današnjega slehernika. Flisar je v tem romanu ponovil zanj značilno strukturo: pred našimi očmi se odvija pisemski, prvoosebni tok junaka pustolovca, ki tokrat živi na vseh kontinentih hkrati in v skladu z zahtevami delodajalcev menja identitete.
Prvi del romana je tako bolj abstrakten, prešpikan s pasažami o spominu in pozabi, drugi del je dogajalen. Roman poganja junakova nevednost, pisatelj pa precej spretno ustvarja prazen prostor, v katerega z vprašanji o lastništvu samega sebe, lastnega jaza in lastne preteklosti poriva junaka. Flisar je v tem delu na način odisejevskega vračanja k lastnemu jazu zanimivo uporabil možnosti spletnega omrežja, toda tisto, kar zares štrli iz povprečja tega izrazito monološkega in s številnimi zastranitvami prepredenega dela, so pisateljevi komentarji in uvidi glede ekscesov Cerkve, političnih organov Združenih držav, na primer Cie, in podobno.
Hudolinova Ingrid Rosenfeld: komentatorstvo
Podobno kot si pri Flisarjevem romanu želimo, da bi pisatelj junaka nekoliko spustil iz rok, tudi v Hudolinovem romanu Ingrid Rosenfeld pisateljski ego preplavlja cerebralni miselni svet osrednje junakinje. To je še toliko bolj očitno, ker pisatelj v središče zanimanja postavlja »lepo dušo«; Hudolinovo postavljanje na stran ženske pisave ni pretresljivo in globoko, kot bi lahko bilo. Ingrid Rosenfeld vstopa v svet literature kot pasivna receptorka in ne kot ustvarjalka. Neinovativno spraševanje, kaj je močnejše, literatura ali resničnost, pornografija ali hrepenenje, ima za posledico, da iz tega dela ne proseva pristna doživetost, temveč komentatorstvo, objektivna distanca, ki bolj sodi v literarno kritiko ali v spodnjem pragu v knjige za samopomoč (»treba se je ukvarjati s seboj«, se glasi končno sporočilo romana).
Ni torej samo to, da zgodba odstopa od papirja, tudi junaki »zviti, goljufivi in hudobni« izpadejo pravljično. Še najbolj sprejemljiv je Denis Kolar, čeprav ne toliko zaradi pristne vulgarnosti in rasistične miselnosti kot zaradi možnosti, ki se prek njega razpre Ingrid – vzame si ga na dejaven način –, kot si spričo zgolj naštevalnih seznamov nikoli ni vzela književnosti.
»Norost« se je posrečila
Medtem ko se rivalstvo med ljubeznijo in umetnostjo v romanu Ingrid Rosenfeld ne izide in knjigo beremo kot slabšo verzijo romana Telesa v temi (če bi se Davorin Lenko zares odločil napisati preživetveno knjigo, ki bi navdihovala bralce), se knjiga mladega avtorja postavlja na stran pornografije; vendar ne toliko v seksualnem kot robnem, subverzivnem smislu.
Davorin Lenko je namreč s Telesi v temi tvegal, da roman bodisi razvodeni ali se zapelje po spolzki stezi cankarjanskega hrepenenja, s transcendentalnimi atributi, bodisi se mu norost, v katero se je podal, posreči. Zgodilo se je zadnje in ker je Davorin Lenko nominacijo za nagrado kresnik napovedal že v romanu ter s tem prehitel ne samo mnenje bralca, temveč tudi žirije, je zdaj na žiriji, da kljub pastem »večinskega« odločanja pokaže določeno domiselnost in nadgradnjo lanskega romanesknega izkupička.
