Pogovor s finalisti za kresnika: Jurij Hudolin

Z nominirancem Jurijem Hudolinom o romanu Ingrid Rosenfeld pa tudi o slovenski literaturi in brutalnosti življenja.
Objavljeno
18. junij 2014 17.12
Jurij Hudolin 18.junija 2014
Tina Lešničar, kultura
Tina Lešničar, kultura
Za njim je osem pesniških zbirk, zbirka kratkih zgodb in štirje romani. Ravno se je vrnil­ iz rezidenčnega programa v Prištini, kjer je pisal svoj peti roman – zato manjka na skupinskih fotografijah kresnikovih nominirancev. V tednu pred kresnikom je odigral manjšo vlogo v filmu Šiška Deluxe svojega dobrega prijatelja Jana Cvitkoviča. Ljudje, ki jih Jurij Hudolin dobro pozna, vedno navdihujejo junake njegovih romanov, poleg dobrih knjig, seveda.

Vaši romani Objestnost, Pastorek, Vrvohodec in Ingrid Rosenfeld­ – poleg tega, da jih močno povezuje in zaznamuje vaš slog pripovedovanja – pravzaprav obravnavajo isto družinsko celico.

Slog je nekaj, česar se ne da naučiti. Slog ni nekaj, kar bi lahko izpisali na dveh straneh. To je nekaj, kar je v človeku. Lahko ga ponarediš, a le v krajši formi, v daljši pa slog pisatelja profilira in artikulira. Zato vse moje romane definitivno povezuje slog. To seveda ni temeljno gibalo tega, kar hočem izraziti v literaturi. V književnosti me zanima, kajpak, tudi opisovanje sebe in svojih bližnjih na večplasten način oziroma tistih ljudi, ki jih zelo dobro poznam. Na koncu seveda vedno vsi spoznamo, da tiste, ki so nam najbližji in jih imamo najraje, poznamo najmanj. V teh knjigah razmišljam o vsem tem.

Ali kakor zapišete: Kdo ve, kje bi bili, če bi vedeli vse o svojih bližnjih.

Če bi vedeli vse o svojih bližnjih, bi se zagotovo hipoma pobili ali propadli. A vseeno hrepenimo po tem, da bi vedeli vse, čeprav bi bilo vselej bolje, da se to ne bi zgodilo.

Koliko osebne zgodbe je v tem romanu? Posvečen je vaši babici iz Skaručne. Ingrid smo, čeprav ne takšno, spoznali že v avtobiografskem romanu Pastorek, v katerem nastopi v vlogi vaše matere ...

Rodil sem se v Šmartnem pod Šmarno goro, to je kraj, od Skaručne oddaljen kilometer in pol. Moja babica je prav iz Skaručne, petsto metrov od znane gostilne. Tam sem odraščal in tam živel, tudi ko sem obiskoval srednjo šolo. Moji babici gredo zasluge za to, da imam ženske neskončno rad.

Tu je še moja mati, ki je drug profil človeka, nekoliko bolj labilen, umetniški. Ingrid je iz Pastorka, ampak je tukaj povsem drugačna. Tu pridejo do izraza njene druge kvalitete. Tisti ljudje, ki so mi res blizu in so mi nekaj dali, so večplastni. Zato jih nisem zmogel tako zgoščeno preplesti samo v enem romanu.

Pa vendar roman Ingrid Rosenfeld odstopa od trilogije Objestnost, Pastorek in Vrvohodec?

Ingrid Rosenfeld je samostojen tekst, ki nakazuje novo zgodbo. Nov razvoj. Ingrid v tem romanu sicer splavi, v novem romanu pa bo ta nerojeni otrok glavni junak, ki bo govoril o svojem notranjem svetu.

Mu boste dali več besede kot junakom doslej, ki jih kot vsevedni pripovedovalec opredelite in bralcu ne pustite, da si sam ustvari mnenje o njih?

Za tak način podajanja zgodbe v svojih romanih sem se odločil, ker se velikokrat naslanjam na dejanske fakte. Ti pa so nujno opredeljeni. Jaz jih dodatno predopredelim oziroma artikuliram. Tu vidim smisel ukvarjanja z literaturo. To je čar književnosti in pisanja. Moje mnenje je subjektivno. Če si ne upaš biti subjektiven, nima smisla, kakor nima smisla pisati, če ne pišeš o tem, kar poznaš.

Ta subjektivnost izstopa tudi v opevanju tujih in slovenskih književnikov v romanu Ingrid Rosenfeld. Čeprav so nekateri kritiki zapisali, da je to nekritično in preračunljivo opevanje.

Pišem o tistih, ki so že mrtvi, in drugih, ki mi nikoli niso nič dali. Ingrid, kot moja mati, je del mene in je nekatere misli in sugestije zasejala vame, zato ni samo obratno, da kot avtor polagam besede v usta glavne junakinje. V mojem življenju sta največji vlogi odigrala Tomaž Šalamun in Dane Zajc – od njiju sem se veliko naučil, po tridesetem pa mislim, da ni nihče vreden večje omembe.

Pa Drago Jančar, ki je napisal najljubši slovenski roman Ingrid Rosenfeld?

Drago Jančar je velik slovenski pisatelj, in to prav zaradi romana Galjot. Nisem pa jaz kriv, da je ta moški še živ in pišoč in ga tudi ­poznam.

Zakaj se Ingrid pisateljsko ne uresniči? Ostaja nekritična in pasivna v svojem doživljanju literature.

Na svetu je veliko ljudi, ki so operativno izjemno sposobni, ampak dosežejo samo en nivo, ker jim zmanjka poguma, da bi šli do konca, zaradi pragmatičnih stvari – recimo družine. Ko greš do konca, pomeni, da si tvegal vse. Ingrid ni ustvarjalec, je vrhunski poznavalec. Tudi kritična ne more biti, ker je naivno senzibilna, je pa izjemno inteligentna in izobražena. Kot taka zmore imeti samo naivno percepcijo. To je eden od vidikov romana. Če ničesar ne doživiš empirično, boš imel vedno težave v življenju. Sploh kar se tiče strastnih odnosov.

Pozicija, iz katere gledate na svet skozi svoje romane, je dokaj bipolarna, sega v dva ekstrema. Dobri – slabi, naivni – izkoriščevalski, ženske – moški …

To je romaneskni trik. V življenju je jasno, da obstajajo tisti, ki so dobri, in tisti, ki so slabi oziroma manj dobri. Razkorak na teh stopnicah pa je višji ali nižji. V fundamentu sem prepričan, da smo vsi ljudje – moški zaradi pretirane nečimrnosti, ženske pa zaradi pretirane čustvenosti in zamerljivosti – enako slabi. Vsi skupaj pa poskušamo sodelovati in ustvariti neki kompromis.

Največje turbulence in vojne na svetu nastanejo zato, ker ne znamo brzdati svoje kemije. Ne bom se strinjal s tem, po svojih izkušnjah, seveda, da je treba poslušati srce ali upoštevati kemijo. To so prazne fraze. Lahko se v nekoga zaljubiš, ampak če se boš izpustil z vajeti, boš veliko prej propadel, kot če boš postopoma lezel v to. Pri seksu je enako. Lahko si navdušen nad nekom, ko spiš z njim, ampak če ga ne boš preučil in se vanj poglobil, bo to zelo hitro razpadlo. Globina se doseže na dolgi rok. In tudi romani so taki. Tudi poezija.

Je propad v realnem življenju neizogiben?

Vsak človek prej ali slej propade in vse se zdrobi in razpade. Če ne drugače, vsaj fizično. To ni noben ­nihilizem. Tako pač je. In to je treba čim prej sprejeti. Živeti v upanju, da boš nekaj spremenil ali redefiniral, nekaj, za kar je jasno že po empiriji, po evoluciji, da se ne da spremeniti, je nesmiselno. Naše zavesti se ne da spremeniti. Vsi bomo slej ko prej propadli. Zaradi nečimrnosti, objestnosti in zato, ker se po navadi zaljubljamo v napačne ljudi.

In pot do propada vodi od baročnega leporečja do umazanega realizma?

Sem ljubitelj lepih stvari. Če gremo v banalno percepcijo, rad se lepo oblečem, rad imam lepe odnose, rad živim v lepem okolju. Vse to sem si priboril sam, nihče mi ni nič dal. Več ljudi moram celo opsovati, ker politikantsko lažejo v obraz in hipokrizijsko nastavljajo hlebca riti. Tak je pač moj večplastni slog. Kar zadeva mojo brutalnost, pa drugače v tem svetu ne morem oziroma se ne da preživeti. Sem pač včasih tudi brutalnež in razbojnik, kaj pa čem.

Toda v romanu ste pustili, da zmaga čista, globoka in jasna ljubezen?

To se vedno in znova lahko zgodi in verjamem, da se bo tudi dogodilo. In ne samo meni.

Roman končate s skorajda pridigo o zmernosti in srednji poti. Ni zmernost dolgočasna?

Zame ne, ker imam bogat notranji svet. Zmernost sem začel živeti skozi književnost. Zadnji mesec in pol sem živel v Prištini, v lepi hiši, v mirnem delu mesta. Dopoldne sem prevajal enega svojih najljubših srbskih pisateljev Igorja Marojevića, popoldne pa sem pisal svoj novi roman. Ponoči sem bral. Padel sem v neki ustaljen zmernostni ritem, čeprav se morda nezmernost spet kaže v tem, da sem delal po deset do dvanajst ur na dan.