Film in njegov plakat – to je lepi par

Obfestivalska razstava: V avli NLB jih je na ogled 42, starejših, ustvarjenih za evropske žanrske filme.

Objavljeno
10. november 2014 13.41
 Jela Krečič, kultura
Jela Krečič, kultura

Film in plakat sta povezana vse od nastanka sedme umetnosti. Splošno sprejeta vizualna govorica, ki vabi v kino, je danes povezana predvsem s holly- woodsko industrijo in njenim standardiziranim oglaševalskim jezikom.

Razstava Pridite v kino!, s katero Slovenska kinoteka, Cankarjev dom in NLB zaznamujejo 25. festival Liffe, je že postavljena v avli NLB in kaže, da je v dobrih sto letih od rojstva filma nastala tudi vrsta drugačnih pristopov k plakatnemu promoviranju filmov.

Metka Dariš iz Slovenske kinoteke, ki je kurirala razstavo in bo po njej vodila 20. novembra, pravi, da izbor 42 filmskih plakatov ponuja redkeje videne primerke. Slovenski filmski plakati in plakati slovenskih oblikovalcev za filme so v našem prostoru že kar dobro znani – videli smo jih namreč lahko na različnih razstavah. Materiale slovenskega distribucijskega podjetja Vesna film in distributerjev nekdanje Jugoslavije, ki jih prav tako hrani Kinoteka, vidimo redkeje. Tokratna razstava se posveča prav tem.

Ti plakati so nastajali v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja za raznovrstno evropsko in ameriško filmsko produkcijo. Še natančneje, na ogled so plakati za lahkotnejše žanrske filme: večinoma nemške, francoske, ruske in italijanske komedije, zgodovinske spektakle, vesterne in kriminalke neznanih ali manj znanih avtorjev. Večina jih je nastala hitro, z mislijo na takojšnji komercialni učinek, a so zanimivi in pomembni tako tisti bolj nerodni kot tudi oblikovalsko dodelani primeri.

Precej jih je bilo izpeljanih iz predlog originalnih različic ali fotografij iz filma z zamenjavo napisov v ustreznem jeziku, a so jih distributerji za različne trge tudi spreminjali in prilagajali vizualni kulturi določenega prostora. Vzhodna Evropa je sledila tako imenovani poljski šoli oblikovanja, ki je temeljila na ilustraciji.

Za najboljše primerke te tradicije je značilno, da so oblikovalci sledili filmski vsebini in jo interpretirali z izrazito avtorsko vizualno govorico, pri čemer so se v mediju plakata bistvu filma pogosto približali bolj kot z mimetično uporabo fotografije.

Skok v zgodovino

V nasprotju s tem je Hollywood že od nekdaj množice privabljal predvsem s plakati, sprva izpeljanimi iz fotografij ali portretov glavnih igralcev, ki so jih dopolnjevale sočasne tipične črkovne vrste. Še danes obdobje art deco morda najbolje predstavlja tako imenovano zlato dobo Hollywooda. Tudi kasneje je hollywoodski filmski plakat pretežno slonel na izrabljanju moči zvezdniškega sistema, torej je stavil predvsem na fotografske portrete velikih zvezd in zvezdnic, ki naj bi pritegnili filmske navdušence.

V Hollywoodu so seveda pomembne izjeme. Med njimi je oblikovalec Saul Bass, ki je, denimo, napravil znameniti plakat za Hitchcockovo Vrtoglavico in za Anatomijo umora Otta Premingerja. Prav tako je vznik novega Hollywooda v sedemdesetih letih s Francisom Fordom Coppolo, Martinom Scorsesejem, Johnom Cassavetesom in Brianom de Palmo, če jih omenimo le peščico, navdihnil tudi bolj inovativno in pestro produkcijo plakatov.

Iz zgodovine filmskih plakatov izstopa tudi ruski plakat iz dvajsetih in tridesetih let. Nanj so močno vplivala avantgardistična gibanja, še posebno konstruktivizem. Filmske plakate so oblikovali umetniki, kot sta Aleksander Rodčenko in Kazimir Malevič.

Med glavne predstavnike teh mojstrovin pa sodita brata Stenberg, katerih plakati danes slovijo bolj kot marsikateri film, za katerega sta jih izdelala. Zanimiv in dragocen je tudi japonski filmski plakat, ki je za uspešnice, kot je Godzila, pa tudi za evropski avtorski film ustvaril povsem svojo unikatno in vizualno prepričljivo plakatno govorico.

Dragulji pogrošnega

Na razstavi v Ljubljani lahko spremljamo specifično tradicijo filmskega plakata. Po eni strani so tu nepopolni, ponesrečeni, žanrsko zaznamovani, naivni in nerodni plakati, ki imajo danes svoje navdušence in strastne zbiralce.

Pomembni pa so predvsem za strokovnjake, ki se celovito ukvarjajo s filmom, saj prav takšna oglaševalska produkcija precej pove o filmski kulturi nekega obdobja, katere pomembni del je bil tudi filmski plakat. »Pomembni so kot dokument in vir informacij, a tudi kot izdelki različno veščih grafičnih oblikovalcev, tiskarskih delavcev in tiskarn,« še pojasnjuje avtorica razstave.

Po drugi strani prav v tej množični produkciji plakatov najdemo tudi edinstvene in udarne izdelke, ki so ponavadi spremljali avtorske filme, kot so bili tisti Jacquesa Tatija, Andrzeja Wajde, Arthurja Penna itd. Predvsem pri teh Dariševa poudarja moč vizualne govorice, ki uveljavlja drugačen, bolj pretanjen in bolj zanimiv odnos plakata do filma.