Liffe: ogledali smo si Zimsko spanje

Izvirnost povedanega, začinjena s finim humorjem, je vredna vsake minute tri ure in četrt trajajočega filma.

Objavljeno
18. november 2014 16.09
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

Kar tri ure in četrt trajajoči film Zimsko spanje turškega režiserja Nurija Bilgeja Ceylana postavlja človeka pred nelahko odločitev, ali si ga sploh ogledati. Vnaprej veš, da v njem ni ne akcije in ne preobratov ali tempa, pa se vseeno odločiš preizkusiti svojo potrpežljivost, ker gre vendarle za canskega zmagovalca.

Veš tudi, da je v tem filmu vse v dialogih in interierju, zato pa zelo malo v eksterierju, s katerim je bil Ceylan tako razkošen v Bilo je nekoč v Anatoliji.

Toda že nadnaravno čudoviti prvi kadri s hotelskimi apartmaji v Kapadokiji v skalnatih stenah, kakor imajo tam navado graditi hiše, gledalca očarajo. Tam kraljuje priletni Aydin (Haluk Bilginer), ki je s sestro Neclo (Demet Akbag) po očetu podedoval hotel in hiše v vasi, v katerih so najemniki večinoma reveži.

V Kapadokiji je zima, v hotelu je gostov le za slab vzorec in potem jo pobeli še sneg. Nikjer ni žive duše. Posnetki pokrajine so osupljivi, pobeljena pokrajina gledalca nenadoma tu in tam zareže v oči, kot bi se bil fizično pojavil na kraju samem, a se dogajanje spet hitro preseli v notranjost, pritajeno osvetljeno, kajti režiser noče preveč odtegovati pozornosti z likov.

Tudi glavni liki, poleg brata Aydina in Necle še Aydinova mlada žena Nihal (Melisa Sozen) so bolj osredotočeni sami nase in drug na drugega kot na zunanji svet. Zunanjega sveta v tem hotelskem prebivališču v osami niti ni, je pa hrepenenje po njem, sploh pri mladi Nihal, ki ima občutek, da so njena najlepša mlada leta tu odtekla, za kar krivi moža.

Liki v izčrpavajočih dialogih obračunavajo eden z drugim in razgaljajo svojo večplastnost, pri čimer je avtorjev fokus na besedah, kameri in svetlobi, kar je precej tvegan pristop. Na ta način jih Ceylan s filigransko natančnostjo portretira vse do konca filma.

Dolgi pogovori med možem in ženo, bogati s stavki, ki jih le redko slišite v kakšnem današnjem filmu, medtem ko kamera drsi z enega na drugega, so izjemni. Ženske v polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma so bile na preži za vsako besedo, in tudi pri moških ni bilo videti, da bi se dolgočasili. Kar se začne kot del vsakdana, preraste v razpravo in na koncu v odpri spopad in tirade med bratom in sestro, med ženo in možem in med ženskama.

Eden od čarov filma je, da se večkrat premisliš in si zdaj na eni, zdaj na drugi strani. Bilinger je tako odlično odigral Aydina, da ga vse do zadnje besede na samem koncu filma izmenično sprejemate in zavračate.

Saj, katerikoli trije ljudje bi se nastanili v tako osamelem kraju, lahko ravno tako bogati kot ti v filmu in v ravno tako lepi pokrajini, kjer v skupinah galopirajo divji konji, bi bili najbrž psihično enako izčrpani in duševni enako izpraznjeni. Inteligentni in izobraženi – a ne početi malone nič, ne komunicirati skoraj z nikomer ne pripelje nikamor drugam kot v zimsko spanje in psihično (samo)izčrpavanje.

Dolžina Zimskega spanja torej ni problem, izvirnost povedanega, začinjena s finim humorjem, je vredna vsake minute.