Tiskane izdaje
Mattea Garroneja je do osemnajstega leta zanimal samo tenis. Starša (oče Nico je bil novinar pri rimski Repubblici od samega začetka, pa tudi gledališki kritik, scenarist in režiser dokumentarcev o gledališču, mama Donatella Rimoldi pa fotografinja) sta bila že precej obupana. Potem je spoznal, da nikoli ne bo tako dober igralec, kot bi si želel, in odšel v Ameriko. Po vrnitvi v Italijo je diplomiral na umetniški akademiji. Poleg slikanja se je preživljal z upravljanjem gostilne, v kateri je bil tudi disko. Imenovala se je Arhimed. Danes se tako imenuje njegova produkcijska hiša Archimede.
Slika ne več, ker je zanj to pot, ki jo želi prehoditi do konca, ne pa da bi se sprehajal samo ob koncu tedna. Pravi, da je za eno sliko porabil toliko časa, kot ga zdaj porabi za snemanje filma. Še vedno ima dve risbi, ki ju je narisal pri petih letih, ko je svoje ime in številke pisal nazaj. Na prvi je hišica, iz katere se dva odpravljata na pot, ki se srečno konča. Na drugi je zgodba o Ostržku. Tako kot v filmu Resničnost. Pravi, da ga je ta film napolnil z energijo in da se zdaj počuti svobodnega. Gomora ga je namreč, kot pravi – povampirila.
»Uspeh te lahko prestraši, da z naslednjim filmom ne boš več izpolnil visokih pričakovanj drugih. Zdaj mi je kar malo žal za svobodo izraza in nezavedni pogum, ki sem ga imel na začetku,« je povedal v nekem pogovoru po uspehu Gomore. Nameraval je posneti film o Fabriziu Coroni, fotografu, ki je izsiljeval italijanske pomembneže in nato pristal v zaporu. Potem si je premislil, ko ga je spoznal. Ker je Corona resnična oseba, ki ji ni mogoče ničesar dodati. Če bi želel, da bi na filmskem platnu deloval resnično, bi si ga moral izmisliti sam.
Rimljan, zaljubljen v Neapelj
Matteo Garrone je Rimljan, zaljubljen v Neapelj in svetlolaso Neapeljčanko Nunzio, ki je njegova muza že od Gomore. Če je bil Neapelj verjetno res edino prizorišče za film o mafiji, bi lahko Nagačevalca posnel kje drugje, enako velja za Resničnost. Ampak Garrone pravi, da je Neapelj nekako zunaj časa in prostora, kjer se nalaga preteklost, a hkrati moderno mesto. In zgodbe so narisane na obrazih tamkajšnjih ljudi.
V njegovih filmih se pozna, da se je nekaj časa ukvarjal s slikarstvom. Nekateri prizori so posneti s takšno natančnostjo in občutkom za detajl, da delujejo kot slike. Gledalec v njegovih filmih vselej občuti neko napetost. »Posamezni prizori, če bi jih gledali neodvisno drug od drugega, niso zateženi, lahko bi celo rekel, da so lahkotni. Ko jih zmontiram, ne delujejo več tako. Podobno je v slikarstvu, v katerem dobi neka barva svoj pravi pomen šele, ko zraven postaviš drugo barvo. Film začnem s smehom in končam s solzami,« pravi Garrone.
Slava, druga beseda
Slava, ki je prišla z Gomoro, ga je za nekaj let oddaljila od snemanja. Pasolini je imel prav, ko je dejal, da si najprej prizadevaš, da bi postal znan, ko pride slava, pa spoznaš, da je to samo druga beseda za preganjano osebo. Garrone pravi, da ga je slava vsekakor spravila z ustaljenega tira. Zato bo kmalu začel snemati nov film. »Pozna se, da sem se ukvarjal s tenisom, pri katerem je potreben nenehen trening. Šele potem udarci postanejo avtomatični. Če se enkrat ustaviš, imaš precejšnje težave, ko začneš znova.«
Na Liffu se predstavlja s filmi Gosta (1998), Rimsko poletje (2000), Nagačevalec (2002), Prva ljubezen (2004), Gomora (2008) in z letošnjo Resničnostjo.
