Mary Kate O'Flanagan: »Industrija v ZDA je velik lačni volk, vseskozi potrebuje nove zgodbe«

Liffe: Nekdanja novinarka, ki deluje v scenaristiki, o ključnem v scenarijih, hollywoodski predvidljivosti in sodobni TV seriji.
Objavljeno
21. november 2014 16.36
Portret Mary Kate O'Flanagan, irska scenaristka, Ljubljana, 20.November2014
Jela Krečič, kultura
Jela Krečič, kultura

Mary Kate O'Flanagan verjame, da so zgodbe, ki jih podajajo film in TV serije, pomembne za vsako državo, zato je delo na scenariju eden ključnih trenutkov v kreativnem procesu.

Nekdanja novinarka, ki sedaj deluje v scenaristiki, je na Liffu – v organizaciji Centra Ustvarjalna Evropa v Sloveniji – vodila delavnico, v pogovoru pa osvetlila, kako lahko majhne države producirajo velike uspešnice.

Primer danske TV serije Borgen kaže, da tudi produkcija manjših narodov lahko dobi globalno občinstvo. Kako pojasnjujete to, da so zelo specifične kulturne vsebine univerzalno privlačne?

To je zelo pomembno sporočilo tudi za Slovenijo in Irsko, obe državi sta majhni državi z manjšinskima jezikoma. Za obe je značilno tudi, da imajo njuni prebivalci manjvrednostni kompleks. V nasprotju s tem Danci producirajo dramo za lastno občinstvo, razbrati znajo, katere zgodbe morajo povedati sebi, in jih hočejo napraviti dobro. Če neka država ne producira filmov in televizije v svojem jeziku za svoje občinstvo, ni identiteta ljudi nikjer upodobljena.

Občutek dobijo, da njihove zgodbe nihče ni povedal in tako postanejo nevidni. V medijih z ogromnim dometom, kot sta film in televizija, nimajo nobenega odmeva. Danci ne razmišljajo o tujem trgu, a serije napravijo na tako visoki ravni, da jih gledajo po celem svetu. Scenaristi serije niso pričakovali takšnega uspeha po svetu. Koga bi zanimala danska premierka?

Navadno je anglosaksonski svet »izvažal« svoje filme in serije, danes pa imamo številne primere danskih, izraelskih serij, ki jih povzemajo v ZDA in Veliki Britaniji.

Res je. Ali ni to krasno! Industrija v ZDA je velik lačni volk, vseskozi potrebuje nove zgodbe, nove materiale. Vsak producent išče svoj naslednji velik projekt. Za dobro zgodbo so pripravljeni napraviti vse: adaptirajo romane, tuje serije … Nenavadno je, da, denimo, Izrael in Danska producirata dovolj dobre serije, da jih hočejo povzemati.

Tu je torej lekcija za majhne narode in države. Državljani Slovenije, Irske, Danske gledajo ameriško televizijsko produkcijo in so na tekočem z najboljšim od najboljšega, tako da se ne bodo zadovoljili s slabo domačo produkcijo. Slaba TV produkcija poleg tega zbuja občutek sramu in povečuje občutek kulturne manjvrednosti.

Problem verjetno ni v tem, da bi primanjkovalo talentov, talentiranih filmarjev …

Obstajajo zelo različne in zelo odprte oblike pisanja, kot je romanopisje, poezija. Televizija pa po drugi strani terja formo pisanja, ki temelji na veščini, na obvladanju obrti. Prav v tem je težava malih držav z veličastno literarno tradicijo. Predpostavljamo, da bomo, če smo dobri v romanopisju, če znamo pisati drame, znali enako dobro pisali scenarije. Da temu ni tako, se ponavadi naučimo skozi zelo drage napake.

Vaše priporočilo je torej učenje in praksa?

Dobra novica je, da urjenje v pisanju ne stane skoraj nič. Mislim da je Danska tu lahko zgled za vse – osredotočiti se je treba na zgodbo. V Slovenija nikoli ne bi mogli posneti Gravitacije, čeprav bi lahko scenarij zanjo prišel tudi od tu. Najceneje se je posvetiti scenariju.

Če tega ne napravite in bodo morali hibe scenarija popravljati producent, režiser, montažer, se bodo stroški enormno povečali. In če ekipa nima za seboj veliko izkušenj, bo končni rezultat slab. Danska, denimo, vlaga denar v treniranje piscev. Ko izurite pisce, lahko na prvi pogled neprivlačna tema – prva premierka na Danskem –, postane zelo gledljiva in bo ljudi prikovala pred TV ekrane.

Kako v kontekstu scenaristike kot posebne veščine gledate na idejo avtorskega filma, ko je režiser veliki kreator, nastopa tudi v vlogi pisca in včasih montažerja.

Nekaterim, kot je Quentin Tarantino, lahko uspe brez šol. Vselej obstajajo pametni ljudje, ki lahko dobro pišejo, a jih ni dovolj, da bi z njimi zgradili celo industrijo.

Kritično maso ustvari pedagogika. Z uspehom češkega filma v šestdesetih letih (redno so bili nominirani in prejemali oskarje) – je povezan pedagog Frank Daniel, producent, dramaturg, ki je poučeval na slavni filmski akademiji v Pragi, poučeval je celo generacijo filmarjev, ideje delil in razvijal z njimi.

Ideja avtorstva je po mojem nevarna. Najboljše filme res napravijo avtorji, ki spišejo scenarij in jih režirajo. A gre za dve različni veščini, ki sta le redko združeni v enem samem človeku. Ideja avtorstva je privlačna za nepoučene ljudi. Veliko ljudi je prepričanih, da so geniji. Rekla bi, da je za filmarje najbolje, da zgodovini prepustijo sodbo, ali so bili veliki avtorji. Malo skromnosti v ustvarjalnih poklicih ne škodi. Naj se samooklicani geniji odprejo sodelovanju z ekipo in se naučijo sprejeti odziv sodelavcev.

Kakšno vlogo pri tem igra denar? Večina bi verjetno rekla, da za šolanje scenaristov preprosto ni sredstev.

Hollywood je dokaz, da lahko zapraviš ogromno denarja, pa napraviš zanič film. Denar je seveda pomemben, saj gre za izredno draga medija. Za industrijo je idealno, da obstaja sofinanciranje. Sploh v manjših državah je državna podpora nujna. Vselej se splača vložiti v scenarij, v vzgajanje piscev. Če hoče Slovenija postati država z živahno filmsko industrijo – in zelo pomembno je, da to postane –, potem potrebujete podporo za pisce.

Na Irskem pisce rekrutirajo iz različnih poklicev, največkrat se obrejo na dramatike, ker so dobri v karakterizaciji, na igralce, ker iz lastnih izkušenj vejo, kaj je slab ali dober dialog; in novinarje, ker ti vedo, kaj je zgodba in znajo napisati stvari v roku. To so ljudje, s katerimi gradiš scenaristiko.

Danes je že kar uveljavljena resnica, da najboljši scenaristi delujejo na TV serijah.

Razlog za to je preprost, na televiziji imajo pisci nadzor nad svojim delom, v filmu ne pomenijo nič. Ali bo dal David Simon, kreator serije Skrivna naveza, scenarij filmskemu producentu, zato da ga bo ta uničil? Ni šans. Simon hoče povedati svojo zgodbo in pove jo lahko v televizijskem mediju.

Zadnjih deset let smo priča pravi eksploziji odličnih televizijskih zgodb in zanimivih junkov.

Ameriške mreže so ugotovile, da obstaja občinstvo za inteligentne, odrasle, izzivalne vsebine, za dramo in da je tudi v tem denar. HBO, ki se financira iz naročnin, je napravil velik preboj. Naslovil je izobražene, starejše ljudi, ki so načitani, imajo stik z umetnostjo in jih ne zadovolji serija tipa Na kraju zločina, ampak hočejo gledati drame o ljudeh njihovih let.

Kot so Skrivna naveza, Oglaševalci…

Izziv za pisce je, kako presenečati občinstvo. Obstaja cela znanost, kako presenečati, a hkrati ostati prepričljiv in kredibilen. Kriva pota so morda najboljši primer tovrstne TV serije, kjer skoraj vsaka scena prinese presenečenje. Ključna vprašanja scenaristike so: kaj je fokus scene, kdo hoče kaj? Vsak prizor oblikuje dramatična napetost. Nekdo nekaj obupno hoče in se do tega ne more dokopati.

Ko gledamo hollywoodske filme, se zdijo zapleti povsem predvidljivi, dialogi pričakovani. Je problem v scenariju ali celo računajo na ponavljanje istih vzorcev?

Trudim se spremljati tudi mainstream produkcijo (filme, kot je Batman), a me ta preprosto ne zadene. A ko sem se govorila z mlajšimi kolegi, sem dojela, da so, čeprav imajo sicer zahteven okus, uživali v teh filmih. Snemajo jih namreč predvsem za ljudi, ki so zrasli z video igrami. Filmi tako imitirajo izkustvo igre. Korporacije, ki producirajo filme, obenem delajo tudi igre.

Kakorkoli, hollywoodski scenariji znajo biti zelo rudimentarni. Avatar, ki je bil tedaj najdražji film vseh časov, ima vsaj po mojem izredno preprost narativ. A za ustvarjalce je bila zgodba očitno le nekaj, na kar so obesili zelo res fascinantne vizualne elemente. In film je uspel.

Kako pomembne so po vašem koprodukcije? Ali veliko število producentov vnaša kaos v proces, kakšna je usoda zgodbe pri tem?

Koprodukcije so po mojem nujne in pomembne, še posebej za majhne države. Treba je le določiti, kdo je na čelu ustvarjalnega procesa, kaj kdo prinaša k projektu. Konec koncev je izkušnja Evrope, različnih narodov in trka kultur, zgodb o imigraciji in vojnah nekaj, o čemer se da snemati izzivalne zgodbe. Seveda pa je dober način, kako preprečiti prevelika trenja med producenti, dobra zgodba, dober scenarij.

Precej ljudi v filmskem poklicu, ne zna razbrati, da je v roke dobil slab scenarij, a po drugi strani vsak zavoha, kdaj je naletel na res dobrega.