Med glasbenim in ne-glasbenim, med zvokom in tišino

Domači kontrabasist, skladatelj in improvizator Tomaž Grom je ob soavtorjih in izvajalcih z dogodkom Pozabljeno, prezrto, pronicljivo podrezal v vprašanje »kaj je glasba?«.

Objavljeno
31. marec 2010 22.12
Luka Zagoričnik
Luka Zagoričnik
avtorski projekt Pozabljeno, prezrto

zamisel in realizacija Tomaž Grom z gosti

Stara elektrarna, Ljubljana

26. 3. 2010

Domači kontrabasist, skladatelj in improvizator Tomaž Grom je ob soavtorjih in izvajalcih z dogodkom Pozabljeno, prezrto, pronicljivo podrezal v vprašanje »kaj je glasba?«, v samo jedro vprašanja, kot ga odstira izkušnja sodobnosti, v kateri se zrcali tradicija in hkrati odmeva dediščina modernizma in zvočnih avantgard prejšnjega stoletja. S projektom je ujel tudi preskoke iz sfere zvočnosti kot zvoka-v-sebi k zvočni umetnosti, večkrat izvzeti iz polja glasbe in preneseni v širše polje sodobne umetnosti, ki je v sebi utelesila tekstualnost, berljivost in pomenskost izven zgolj-zvočnega ter konceptualnost.

V tej luči lahko dogodek z izvedbami kompozicij Tomaža Groma, mladega domačega skladatelja Mateja Bonina, Johna Cageea in Christiana Wolffa, prenesenost besedila, besede pesmi Tomaža Šalamuna v digitalni elektronski zvok Taa G. Vrhovca Sambolca in predavanja Gregorja Pompeta - kljub sekvenčnosti in raznoterimi vsebinami historično - pojmujemo kot prešitje izraza gibanja fluxus (v njegovem sodobnem resoniranju). Prešitje ne samo zato, ker se je vanj zajedala dediščina modernizma (kompozicija Mateja Bonina One Man Band za harmoniko, tolkala in plastične cevi v navdihujoči in virtuozni izvedbi (virtuoznost je bistveni element pričujočega dela) harmonikarja Luke Juharta, ki postaja osrednji mladi domači glasbenik v izvajanju sodobnega repertoarja, ki mu je delno zavezana tudi misel predavanja Gregorja Pompeta, temveč zato, ker so se skozi sekvenčnost plastile vsebine in vprašanja, kontrasti in vzajemnosti, kot take pa ključno pripomogle k celovitosti dogodka.

Skupina otrok je izvedla Waterwalk Johna Cagea, v kateri se utelešata vsa radikalnost njegovega pojmovanja glasbe (v liniji »pustiti zvoku biti zvok«, preko »glasba je organizacije zvokov«, do prelomne misli, da ji sledi »teater«, ki je napovedal sožitje številnih umetniških in izraznih form, nenazadnje tudi fluxus) in vsa hudomušna igrivost hkrati. Kompozicijo za kamne Stones Cagevega sopotnika Christiana Wolffa sta čudovito izvedla dva »kralja ulice« in ob tem izpostavila kontrast med virtuoznostjo profesionalnega glasbenika, zavezanega določenim kodom nastopa in neglasbeniki. Ta kontrast (in njegova destrukcija) leži tudi v dveh kompozicijah Tomaža Groma, v prvi Prisluh za ozvočene glasbene inštrumente, slušalke in publiko v izvedbi članic ljubljanskega centra dnevnih aktivnosti starejših občanov in v drugi Stranski učinek za godalni kvartet, vrv in ozvočene škripce v izvedbi kvarteta Godalika. V prvi izvajalke ob izvajanju le vidimo, glasbo pa slišijo le one skozi slušalke (s tem, da je Grom publiki perverzno ponudil »kukalo« v obliki štirih parov slušalk), v drugi pa so člani kvarteta skupaj z glasbili pritrjeni na ozvočeni škripec, ki postane glasbilo (stranski učinek?) in hkrati forma ujetosti izvajalca s strani skladatelja.

Pomenskih razbiranj v nasičenem, a lepo zaokroženem dogodku je premnogo, prav tako aludiranj na preteklost, bistvena tvarina pa so nenehna premeščanja te pomenskosti, ki zapolnjujejo vrzeli med glasbenim in ne-glasbenim, med zvokom in tišino, mešajo hierarhijo znotraj glasbe in na relaciji skladatelj- izvajalec- publika. Pozabljeno, prezrto je eden tistih tihih, s strani večine res prezrtih, a ključnih dogodkov v sodobni glasbi tega desetletja pri nas.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela