Medij z glasom, ki se je slišal in je še vedno glasen

Ljubljana - Redko kateri medij je tako močno zaznamoval politično in kulturno dogajanje v Sloveniji, proizvedel toliko kontraverzij in med najvidnejše predstavnike javnega življenja katapultiral toliko ljudi, kot Radio Študent, predvsem v prvih dveh desetletjih svojega delovanja. Devetega maja bo minilo štirideset let, odkar je začel oddajati. Kakšna je zgodba te radijske postaje skozi spomine in refleksije nekaterih njegovih vidnejših soustvarjalcev?

Prvi študentski javni radio v Evropi Radio Študent je izšel iz študentskega gibanja med letoma 1968-72 pri nas, začetke tega radia povzema eden od takratnih voditeljev študentske organizacije in sedanji v. d. direktorja NUK Lenart Šetinc. »Radio Študent je bil eden najpomembnejših akterjev slovenske pomladi, njen vpliv pa je mnogo večji, kot smo bili doslej pripravljeni priznati: je eden od temeljev samostojne Slovenije.« Pomembna okoliščina pri razmahu študentskega gibanja je bila po njegovem preobrazba študentske organizacije v Skupnost študentov, kar se je navzven manifestiralo z odmevnim »izstopom« slovenske študentske organizacije iz Zveze študentov Jugoslavije, navznoter pa z demokratizacijo odločanja v študentski organizaciji.

Ustanovitev RŠ je izhajala iz potrebe ljubljanske univerzitetne študentske organizacij po sprotnem in hitrem komuniciranju s študenti pri pripravi in izvedbi množičnih aktivnosti, pravi Šetinc. A ne le to: »Radio je bil odgovor na zgolj obrobno poročanje uradnih medijev o študentskem gibanju in upor zoper okostenelost takratnega državnega radia ter drugih medijev. Njegovi soustvarjalci so premikali mejnike pri razvoju radijskega medija, RŠ se je uveljavil na področju kulturne alternative, predstavljal odprto študentsko tribuno ter popeljal svoje poslušalce v središče takratnega sodobnega svetovnega glasbenega izraza,« je prepričan Šetinc.

Svet se spreminja

»Tista 'prekucniška' leta na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta so bila v Sloveniji in Jugoslaviji kar prijetna: zdelo se je, da se spreminja ves svet,« se obdobja svojega uredniškega staža na Radiu Študent spominja Matjaž Hanžek, nekdanji varuh človekovih pravic. »V svetu so Stonesi, Dylan in mnogi drugi razbijali ustaljene glasbene standarde, hipiji so nasprotovali zakoreninjenemu tradicionalnemu razumevanju ljubezni, vojne in odnosov med ljudmi, avtomobilizacija in vedno bolj odprte meje pa so omogočale hitrejše premike tudi za nepetične ljudi - avtoštop je bil učinkovit in hiter način potovanja, celo do daljne Indije.«

Zahodna Evropa je gradila svoj ekonomski bum, pri čemer je potrebovala vedno več delavcev, pravi Hanžek. Jugoslavija se je odzvala s ponudbo delovne sile in odprla meje. »Imeli smo enega najboljših potnih listov: skoraj ni bilo države, kamor ne bi mogli potovati. Ker pa je vsak tok dvosmeren, kar še posebno velja za ideje, so ideje o spreminjanju sveta, protestu in uporu skupaj s preostalim svetom zacvetele tudi pri nas. In študentski protesti - ni bilo časovnega zaostanka za najbolj uporniškimi narodi.« Eden od rezultatov ljubljanskih študentskih uporov je bil po Hanžkovih besedah tudi Radio Študent, ki je ideje sprememb širil še na tiste, ki se niso premaknili izpred tople domačije: »To poslanstvo je RŠ izpolnjeval v zgodnjih sedemdesetih letih. Z malo denarja in veliko entuziazma smo poskušali spreminjati svet, demokratizirati oblast, prebujati študente in spreobračati zatohlo tradicionalno miselnost, ki nas je obkrožala. Tudi s provokacijo, če drugače ni šlo. Če nam je uspelo, pa ne vem.«

Punk in naci punk afera

Glasbeni program RŠ je precej krojil status in vpliv tega radia. Pri tem je pomembno vlogo odigral Igor Vidmar, ki so ga na začetku osemdesetih zaradi ironično provokativne glasbene intervencije zaprli. »Radio Študent je bil pionirska inačica sodobnih rock in pop radiev, eksplozija 'zahodne' in boljše domače popularne kulture v enobarvnosti samoupravnega socializma,« prelomnost glasbene ponudbe RŠ ocenjuje Vidmar.

Njegov vpliv je segal daleč: »Vplival je na nastanek Vala 202, po politični čistki leta 1975 je bil bolj 'jazzovski', od leta 1978 pa glavni medij punkovske in nato alter scene. RŠ je botroval izbruhu punka kot množičnega pojava, bil pa je tudi avtonomen informator, prostor dokaj velike svobode izražanja, ker ga je bilo zaradi narave medija težko nadzorovati, podobno kot danes internet. Odločilno je sooblikoval začetno odprto, »naredi sam« in pluralno fazo punka kot prostora odprtosti, odtrgane ustvarjalnosti in »naredi sam« drugačnosti: pa ne le glasbene - posebej pomembna se mi zdi Butnskala Emila Filipčiča in Marka Derganca, radijska impro-farsa v nadaljevanjih.«

RŠ je po Vidmarjevih besedah vplival na modernizacijo in kakovost popularne kulture tudi s festivalom Novi rock. »Z naci-punkovsko represijo in z afero Laibach-Tito-TV v letih 1981-83 se je vloga RŠ spremenila, punk je v obliki hardcora postal tipična 'subkultura', govorni program je postal zelo 'teoretičen' itd. Duha RŠ je tedaj reševal vzpon Laibacha kot nadaljevanja punka z drugačnimi sredstvi. Po zadnji pomembni vlogi v izbruhu ljudske demokracije leta 1988 je RŠ v 'demokratičnih' devetdesetih delil usodo alter kulture v celoti - novi oblastniki, tudi levi, ga niso več rabili, postal je marginalen. Zasedbi Metelkove žal ni sledila zasedba RTV-ja,« je končal Vimdar.

RŠ med afero JBTZ

Radio Študent je pomembno vlogo odigral tudi pri prelomnih političnih dogodkih. Eden takšnih je bila afera JBTZ konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Odgovorni urednik Dnevnika Ali Žerdin, tedaj odgovorni urednik RŠ, je poročal o tej aferi, danes pa o vlogi tega medija in njegovega poročanja v tistem času pravi: »Radio Študent je takrat izkoristil prednosti elektronskega medija, denimo da se odzove v realnem času. Hitro je prepoznal politični, emotivni in kulturni potencial zgodbe o aretaciji JBTZ in sproti javljal vse novosti v zvezi njo.« Pri tem so ob podpori tehnične službe ustvarjali medijske in tehnične inovacije: »Če ilustriram, izjave, posnete na magnetofon in mikrofon, smo odnesli do najbližje telefonske govorilnice in po telefonu poslali posnetek s terena.«

Pri novinarskem delu je RŠ kršil vse novinarske dogme, ki obstajajo danes, pravi Žerdin. »Bili smo izrazito pristranski. Poskušali smo sicer dobiti izjavo tožilca vojaškega sodišča, a ko je ni dal, smo brez zadržkov objavljali enostranske informacije. Na to sem ponosen še danes. Če bi tedaj veljala načela objektivnosti, nepristranskosti, uravnoteženosti, bi morali naše delo cenzurirati. Pa ga nismo. Tako bi veljalo z današnje perspektive razmisliti, kakšna je vrednost teh dogem.«

Poročanje radia o JBTZ je vplivalo na novinarsko poročanje sploh in na politično agendo postavilo tudi vprašanje svobode novinarstva: »Mnogi novinarji so imeli v tistem času zaupne dokumente in pojavljalo se je vprašanje, ali bodo varnostne službe potrkale tudi na njihova vrata. Obstajala je resna bojazen, da se bo krog obdolžencev širil, zato smo morali biti novinarji glasni. Ta glasnost je prispevala k obratu v javnem mnenju in zaradi njega se krog obdolžencev ni širil. Postalo je jasno, da bi bila represija nad novinarji visok strošek za režim.« Z vsemi temi potezami je RŠ odprl strateška vprašanja, v kakšni državi živimo, kakšen je položaj vojske v njej, predvsem pa vprašanje človekovih pravic.

Nabriti in našpičeni koncepti

Filozof Lev Kref, ki je tudi sodeloval pri RŠ, o njem razmišlja: »Imeti lastno študentsko radijsko postajo je pomenilo imeti (relativno) neodvisen prostor ne le od vladajoče politike, ampak od slovenske kulture, ki je bila tradicionalno humanistična ali pa oporečniško modernistična (obe sta šli kar dobro skupaj s partijsko kulturno linijo), in od slovenske medijske kulture, ki je pomenila kombinacijo pravilne informativne politike in narodno-zabavnih začimb.«

Iz tega kulturnega »kroga s kredo« je po Kreftovih besedah RŠ izskočil. »S tem je revolucioniral sam koncept kulture, ustvaril novi javnokulturni prostor, ki so mu drugi, čisto fizični prostori, pozneje sledili.« Drugi pomen RŠ pa je bil po njegovem v tem, da je odprl eksperimentalni prostor za delovanje teorije, predvsem humanistične in družboslovne. »Še pred slavnimi osemdesetimi leti se je predvsem v krogu alternativne kulture uveljavilo formiranje našpičenih in nabritih konceptov, ki so posegli v javni, politični, kulturni in šolski prostor kot dekonstrukcijski aparat, ki je razgrajeval teoretsko 'glajhšaltanje' in ustvaril imidž pomembnosti konceptualne, teoretske oborožitve kot nečesa, kar vsakdo, ki deluje v javnem prostoru, nujno potrebuje, tako rekoč že za preživetje. V teh dveh pogledih je bil RŠ tudi edinstven v evropskem prostoru,« pravi Kreft.

Politika tedaj na radio ni pritiskala z represivnimi ukrepi, do katerih je občasno sicer prihajalo, ampak predvsem s stanovsko-cehovskimi pritiski, češ naj se RŠ drži interesov študentov, naj svoj program zoži na to, o čemer prevladujoči študentski mediji poročajo danes: kje se dobijo dobre malice, koliko stanejo boni itd. »RŠ pa se je meril ob celoti medijskega prostora in se ni nikdar menil za to, kdo naj bi bil njegov dejanski 'socialni naročnik'. S tem tudi študentk in študentov ni objektiviral v 'svoje poslušalstvo', ampak jim je dal glas in prostor, v katerem se je ta glas slišal.«

Iz tiskane izdaje Dela.