Mojzesovo življenje v rožah

Vendar mu je eno lepših daril pripravila Vita Mavrič v okviru njenega desetega festivala šansona La vie en rose, ki ga organizira Cafe Teater v sodelovanju z ljubljanskim Cankarjevim domom. Pripravila je lasten izbor bolj in manj znanih, mlajših in nekoliko starejših talentov slovenske glasbene scene in dve tuji gostji, ki so v dveinpolurnem programu oživili 17 Mojzesovih pesmi na zelo različne načine. Pesmi Zemlja pleše in Stari lajnar pa je ob klavirju zaigral in zapel tudi sam slavljenec. To je bil večer prenekaterih presežkov, v interpetacijskem smislu pa sta posebej zablesteli vse bolj uveljavljena pevka Azra Alibegić, ki je zapela pesem Pravljica o sreči, in mlada Nina Strnad z izjemno interpretacijo v slovenščini in angleščini prav tako izjemne skladbe Med iskrenimi ljudmi.

(P)osebne interpretacije so nam ponudili nepozabni vokali Vite Mavrič (Kje je tista trava), Vesne Zornik (Povabi me na luno kdaj), Aphre Tesle (Ko sva skupaj) in Severe Gjurin (Črni klavir). Sepetove pesmi pa so z rahlo patino izvedli še Lado Leskovar (Uspavanka za mrtve vagabunde), Radojka Šverko (Vzameš me v roke), energična Alenka Pinterič (Kolodvorska restavracija) in Jette Ostan Vejrup, ki je v danščini zapela znano uspešnico, ki v izvirniku nosi naslov Brez besed in se je svojčas zelo dobro odrezala na izboru za pesem Evrovizije.

Za drugačne različice Mojzesovin zimzelenih melodij pa so poskrbele skupine Kvinton (Pismo za Mary Brown), Tabu (S teboj), Eva Hren in Sladcore (Sto majhnih nežnosti), Ana Pupedan (Party kot na sodni dan) in raskavi Branko Završan (Življenje).

Medtem ko je Vita Mavrič skrbela za resen in tehten del povezovanja festivala zgodb in melodij, je raztreseni Boris Kobal kot arhivar iz RTVS skrbel za nasmehe in vnašal elemente nepredvidljivosti v sicer tradicionalno, a vendar razgibano zasnovan festival.

Letošnji La vie en rose je bil v celoti nekaj posebnega, saj je bil ne le poklon velikanu slovenske popularne kulture, temveč tudi talentom, ki so in še znajo ustvarjati glasbo na svetovni ravni. Ponudil je kar nekaj presežkov, kar gotovo spravlja v stisko gonilno sila projekta Vito Mavrič, kakšen bo naslednji festival. Kajti kakovostni glasbi pri nas ni pisano življenje v rožah, mogoče v vrtnicah z obilo trnov. Vita Mavrič vztraja pri svojem boju z mlini na veter in potrpežljivem iskanju novih kakovostnih glasbenikov, povezanih s šansonom, in ne popušča, tako da vsaj enkrat na leto pripravi večer glasbe, ki ji je vredno prisluhniti. In nabito polna Gallusova dvorana je dokaz, da je veliko ušes že(l)jnih take glasbe.

Iz tiskane izdaje Dela