Tiskane izdaje
Ambrož Čopi, skladatelj
Vsak ustvarjalec je predvsem iskalec sebe, na svoji poti nadgrajuje svoja vedenja in si odpira nove horizonte, pravi skladatelj Ambrož Čopi in ob novici o nagradi Prešernovega sklada dodaja, da mu priznanje daje verjeti, da je na pravi poti.
Hkrati mu daje zagon slediti iskanju lepega, v današnjem egoističnem in materialistično usmerjenem času pozabljenega sveta in smotra umetnosti, ki ni le odsev časa, temveč lahko v dušah človeštva oblikuje novo življenje.
Ambrož Čopi. Foto: Leon Vidic/Delo
Ni veliko slovenskih skladateljev, ki se lahko pohvalijo s tako obsežnim, raznolikim in prepričljivim vokalnim opusom, ugotavljajo podeljevalci nagrade. V zadnjem obdobju je Čopi doživel vrsto izvedb vokalne glasbe doma in v tujini. Njegov glasbeni slog je prepoznaven, muzikalno bogat in tehnično izpiljen. Svojo intuicijo in estetska merila, ki jih je izoblikoval že zgodaj, nadgrajuje s pridobljenimi izkušnjami in znanji v prepričljivo in povedno celoto. Različne tehnike so mu izziv, ki pa je vedno pogojen z muzikalno premišljeno vizijo.
Čopi je eden redkih slovenskih skladateljev, ki piše koncertno sakralno glasbo, ki poslušalce navdihne, nagovori, hkrati jim da dovolj prostora za čutenje in razmišljanje. Taka je avtorska plošča s sakralnimi skladbami Praeparate corda vestra, ki jo je skladatelj kot gostujoči dirigent posnel s Komornim zborom Ave, in vsekakor sodi med najpomembnejše izdelke na tem področju v zadnjih desetletjih.
Nespregledljivi so tudi drugi Čopijevi dosežki v zadnjem času, avtorska plošča s posvetnimi skladbami Sanjam v izvedbi Zbora Slovenske filharmonije, koncert njegovih skladb v izvedbi vrhunskih slovenskih zborov ob 40. obletnici skladateljevega rojstva v Slovenski filharmoniji, izvedba Missa pro pace za sopran in tenor solo, moški zbor in komorni orkester (krstno izvedbo je skladba doživela na koncertu ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne julija 2014 v ljubljanski cerkvi sv. Jakoba) in izvedba cikla Angeli na besedila Toneta Pavčka na abonmajskem koncertu Slovenskega komornega zbora.
Ambrož Čopi je uveljavljen tudi kot dirigent. Z zbori je prejel štirinajst zlatih plaket na državnih tekmovanjih in enaindvajset prvih mest na tekmovanjih v tujini, posnel enajst plošč. V zadnjem obdobju je bil najodmevnejši projekt Tebe pojem – pravoslavna zapuščina primorskih skladateljev z APZ Univerze na Primorskem.
V ciklu Angeli skladatelj izrabi vse možnosti zbora in predenj postavi zahtevno nalogo. Angeli vstopajo v poslušalčev prostor neobremenjeno, kot nadzemeljska bitja in človeški liki. Skladatelj vešče postavlja pred poslušalca različne zvočne svetove. Od abstraktnega, nadzemeljskega Prvega angela, prek igrivega in hudomušnega Angela za bolne, z materinsko ljubeznijo in čutnostjo obarvanega Angela za mame, do dramatičnega Angela z mečem, Angela ljubezni, v katerem se prepletajo različna občutja in strasti, in Smešnega angela, v katerem se zrcalita otroškost in iskrivost.
Ko je Delov ocenjevalec pred dvema letoma opozoril na odlično pripravljen zborovski koncert Konservatorija za glasbo ob sklepu Slovenskih glasbenih dnevov, je zapisal, da se je dirigent odlikoval s svojimi mladimi pevci, in dodal mnenje, da je Čopi rojen zborovodja in zborovski skladatelj, sugestiven in natančen, ima pravi zborovodski fluid, in to mladi pevci takoj začutijo.
Janusz Kica, gledališki režiser
Ali sodobno gledališče opušča svojo dimenzijo vzporedne realnosti in se preveč osredotoča na angažiranost, celo agresivni aktivizem? Na to vprašanje, postavljeno ob njegovi mariborski režiji Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski novembra 2014, je Janusz Kica odgovoril: »Razmišljujoč človek ne potrebuje gledališča, da se zaveda stvarnosti, dovolj je, da prebira časopise. Mene zanimajo vprašanja lepote same po sebi, resnice in predvsem polje duhovnosti.«
Janusz Kica: Foto: Tadej Regent/Delo
Ob lanski postavitvi Kafkovega Gradu v ljubljanski Drami pa se je v gledališkem listu vprašal, ali »je v dvorani sploh še javnost«, ali »javnost sploh še obstaja«, ali »še vemo, za koga delamo gledališče, kdo je naša publika«.
Ti misli, nastali ob uprizoritvah, za kateri prejema nagrado Prešernovega sklada, nazorno izluščita kvintesenco njegovega ustvarjalnega kreda. Gledališče že samo po sebi odpira moralna in etična vprašanja, zato ni potrebe, da bi vdirali vanj z neposrednim družbenim angažmajem ali celo agitacijo. Po drugi strani Kica gledališča ne uprizarja zaradi gledališča samega, temveč za gledalca. Zanj je vprašanje, kako uprizoriti posamezno besedilo, enako pomembno vprašanju, ali je danes v gledališču sploh še mogoče govoriti o elementarnih stvareh.
V Vroclavu rojenega Janusza Kico imamo, tako kot Poljaki, Nemci, Avstrijci in Hrvati, za svojega tudi pri nas. Ne brez razloga: v zadnjih dvajsetih letih je z več kot tridesetimi režijami močno zaznamoval sodobno slovensko gledališče in mu marsikdaj postavil nepresežene standarde. »Prva srečanja so vedno silovita. Lahko so tudi usodna. Tako kot v ljubezni. Če fasciniranost, radovednost in upanje ne zbledijo niti z minevanjem časa, lahko to vodi k dolgotrajnemu odnosu,« se spominja svojega vstopa v slovensko gledališče.
»Moje prvo delo v Mariboru, kamor sem prišel na povabilo Tomaža Pandurja, je bilo kot prva ljubezen. Vsaj z moje strani. Tam sem naletel na visoko motiviran ansambel.« Kici popolnoma tuj jezik, a nenavadno ekspresiven, in brezpogojna predanost igralcev, osvobojena sleherne nečimrnosti, sta ga presenetila. »V meni so vzbudili željo, da bi se še vrnil v Slovenijo, da bi tu še delal.«
Tega obdobja z začetka devetdesetih let se spominja kot časa, ko je »vse kazalo na evforijo in afirmacijo gledališča, ki je bilo tedaj močno in je verjelo v svoje globoko poslanstvo. Pomembnost gledališča je bila veliko bolj samoumevna, kot je danes.«
Ljubezen na prvi pogled je seveda močna, pravi Kica, a »umetnost je v tem, kako jo obdržati in poglobiti, kako poskrbeti, da strast in privlačnost ne bosta zamrli. Niti v težkih časih. Lahko rečem, da sem imel doslej strašansko srečo, ki meji na čudež.« Zanj je v gledališču najpomembnejši igralec.
»Zelo hitro sem doumel, da imajo slovenski igralci lastnosti, ki redko ali skoraj nikoli ne morejo soobstajati. Na eni strani je to neposreden odnos z jezikom, ki je sicer zelo značilen tudi za nemško gledališče. Na drugi je tu blaga melanholija, oblika žalovanja navznoter, ki jo danes večinoma najdemo pri slovanskem gledališču. Govorim o nadarjenosti, ta je očitna. Kratko in jedrnato: v Sloveniji tako rad delam prav zaradi igralcev.«
Na nagrade gleda »nekako zmedeno«. Toda to priznanje doživlja kot posebno čast. »Že dejstvo, da bodo s to nagrado počastili nekoga, ki ni Slovenec, doživljam kot pomenljivo znamenje kulturne odprtosti. Vem, da brez mojih slovenskih igralcev te nagrade ne bi dobil in upam, da se je veselijo z mano.«
Aleksij Kobal, slikar
Aleksij Kobal (Koper, 1962) je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral leta 1986 pri prof. Janezu Berniku, podiplomski študij iz slikarstva pa je zaključil leta 1993 pri prof. Metki Krašovec. Ob številnih samostojnih in skupinskih razstavah je za likovno ustvarjanje prejel več nagrad in priznanj (leta 1977 Plečnikovo nagrado za grafično oblikovanje na srednji šoli in leta 1995 veliko nagrado majskega salona).
Aleksij Kobal. Foto: Igor Zaplatil/Delo
Da bo umetnost njegova življenjska pot, je ugotovil takrat, ko je bila potreba po interpretaciji vidnega in slišnega premočna. Če ne bi mogel neprenehoma opisovati ali kakorkoli drugače interpretirati sveta, bi najbrž zblaznel. »Umetnost je sposobnost izražanja, ki z nadarjenostjo nima nobene zveze. Nadarjenost je samo privlačna frnikola, ki pokriva zapleten vhod v človeško podzemlje,« je pred leti odgovarjal za medije.
Delo slikarja Aleksija Kobala je prešlo več etap, ki jih avtor organizira v posamezne slikarske cikle, njegova razstavna biografija pa je povezana predvsem s programi Galerije Equrna in Bežigrajske galerije v Ljubljani ter Obalnih galerij v Piranu.
Kobal vedno rad eksperimentira, znana so njegova platna, na katera je vnašal zrcala in postopek jedkanja. Zanimalo ga je namreč zrcaljenje stvarnosti v človeku oziroma umetnost kot zrcaljenje navzven. Andrej Medved je ob eni od Kobalovih razstav med drugim zapisal: »Kobalove podobe so v resnici vprašanje in spraševanje o poslanstvu umetnine v sodobnem svetu. Kaj naj umetnost proizvaja, o čem naj sploh še govori, kaj naj še upodablja?«
»Ogledalo je sprva vstopilo v moj likovni prostor le kot eden od številnih materialov, toda tisti trenutek, ko je ogledalo postalo del slike, sem se preveč zavedel njegovega odseva,« je umetnik sam komentiral vnos zrcal in dodal, da je na to zelo vplivala knjiga Jureta Mikuža Zrcaljene podobe.
Vladimir P. Štefanec je ob Kobalovi razstavi Območje zajetja v Bežigrajski galeriji dejal, da so razstavljene slike »elegantne, pretanjeno estetske, po vzdušju pa prejkone trpke, resignirane, žalobne. Kot bi gledali avtorjev odgovor na vprašanje, kam je človeštvo prišlo, zašlo, kje se je znašlo,« je zapisal. Veliko razstavo je imel Kobal tudi v razstavišču Monfort Portorož (2012).
»Šarmanten, prijazen in še vedno privlačen godrnjač in večni dvomljivec,« kakor je znal umetnik označiti samega sebe, v prostem času najraje nabira gobe in beluše, ukvarja se s pohodništvom. Ima svojo spletno stran, ki je opremljena tudi z zvočnimi posnetki iz njegovega glasbenega obdobja, ko je aktivno igral v skupini The stroj, dodani pa sta tudi dve manj poznani zvočni kompoziciji, nastali iz zvokov vagonske cisterne, ki sta jo s Primožem Oberžanom predelala v najbrž največji (in najtežji) glasbeni inštrument na svetu.
Vprašali smo ga, če je nagrade vesel. »V hipu pomislim, kdo bi lahko bil tisti, ki se je ne bi veselil. Ja vesel sem je. Predvsem zato, ker nagrad ne pojmujem kot ujčkanje lastnega ega, temveč kot dobro popotnico za nadaljnje delo. V svojem opusu pa sem najbolj ponosen na to, da se nikoli nisem ujel v estetiziranje lastnega enoumja. Kljub temu, da to, kar sem izrekel, ne drži povsem in je kar nekaj podob zdrknilo v samopašnost preigravanja ustaljenih vzorcev, spoštujem v resnici samo lastno voljo do privzgajanja samokritičnosti.
Cvetka Lipuš, pesnica
»Naslov zbirke Kaj smo, ko smo povzame vse pesmi v njej, razpon med vsakdanjim in med srhljivo, a obenem skrivnostno, minljivostjo. Skušala sem ujeti, izraziti ta hip, trenutek, ko se nam zaustavi korak, ker se hočeš nočeš ovemo, da je naše bivanje samo nanosekunda na uri kozmosa,« pravi pesnica Cvetka Lipuš. Za omenjeno pesniško zbirko, njeno sedmo po vrsti (izšla je lani pri založbi Beletrina), si je zaslužila nagrado Prešernovega sklada.
Cvetka Lipuš. Foto: Marko Lipuš
Pesnico zaznamuje predvsem multikulturnost. Rodila se je leta 1966 v Železni Kapli na Koroškem, v družini pisatelja Florjana Lipuša. Študij in delo sta jo nesla najprej v Celovec in na Dunaj, potem pa je petnajst let preživela v Pittsburgu v ZDA. Na Univerzi v Celovcu je doštudirala primerjalno književnost in slavistiko, na Univerzi v Pittsburghu pa še bibliotekarstvo in informacijske vede. Danes spet živi in ustvarja v Avstriji, v Salzburgu. Vrnitev iz ZDA na staro celino ni brez pomena pri nastanku njene nove pesniške zbirke.
Takole pojasnjuje: »Prejšnje štiri zbirke so nastale v času mojega bivanja v ZDA, zbirko Kaj smo, ko smo pa sem napisala po preselitvi v Evropo, v času tranzicije, ko se preverjajo dosedanja izhodišča, gledanja in prizadevanja. Kulturne, geografske in jezikovne spremembe zahtevajo in omogočajo, da se odpreš novemu okolju in istočasno potoneš vase, se ukvarjaš z vprašanji, ki se jim pravzaprav raje izogibamo: kako umestiti svojo osebno zgodbo v širšo povest, kako povedati, da si del neke zgodbe, ki te presega?«
Cvetka Lipuš je prvič opozorila nase leta 1988 s prvencem Pragovi dneva. Že v tej zbirki je izpostavila intimna bivanjska vprašanja in jim dala prednost pred socialnimi in zgodovinskimi temami. Sledile so še ena zbirka Pragovi dneva (1989), Doba temnjenja (1993), Geografija bližine (2000), Spregatev milosti (2003), Obleganje sreče (2008) – za to zbirko je bila nominirana za Veronikino nagrado –, Pojdimo vezat kosti (2010) in Kaj smo, ko smo (2015). Njeno poezijo so označevali za artikulirano, brezkompromisno in svetovljansko, njen pesniški glas pa kot suveren in izviren.
V zbirki Kaj smo, ko smo pesnica tematizira telo. Njena poezija »se bere kot dramatičen telesni performans, ki mu je 'jezik pretesen', zato neprestano sili ven iz govorice, v 'vzplamtelo kožno tkanino', v 'hišo telesa', ki je 'v plamenih'«, je v spremni besedi zapisal Vid Sagadin. Velja poudariti, da je to dostopna, berljiva poezija, oplemenitena s humorjem.
Zbirka je bila zelo opažena, recenzenti so objavili kar nekaj zapisov. Nada Breznik je v oddaji S knjižnega trga povedala: »Pesnica odkrito, a z distanco, opremljeno s prijazno ironijo, razkriva skrite kotičke zavesti, nagibov in vzgibov, stvarnih dogodkov, nočnih predstav in mor, prividov in sanj, vsega, kar smo, ko smo naseljeni v svojem edinem stalnem bivališču – telesu.«
Gabriela Babnik je v Delovih Književnih listih zapisala, da se »nove pesniške zbirke Cvetke Lipuš Kaj smo, ko smo držijo posebna resnost, ostrina, predvsem pa obvladanost. Komentarji o zunanjem svetu so prisotni, čeprav nimajo središčne vloge; bolj gre za pesničin intimni boj, podan na način izrazito izbrušene dramaturgije pesmi, ki so pisane z epskim zamahom.« »S potopitvijo v verze se začne potovanje, ki ne pelje nikamor drugam kot v smrt,« pa beremo v recenziji Veronike Šoster v Pogledih.
Mojca Smerdu, kiparka
V štirih desetletjih ustvarjalnega dela je Mojca Smerdu pripravila več kot petdeset samostojnih razstav doma in na tujem, sodelovala na številnih skupinskih razstavah, bila uvrščena v reprezentančne izbore slovenske in jugoslovanske umetnosti doma in na tujem, znana je kot avtorica številnih javnih spomenikov.
Mojca Smerdu. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Lanska razstava v Galeriji Murska Sobota s preprostim naslovom Skulpture je s skoraj sto deli predstavljala kvalitativni izbor njenega opusa od začetkov sredi sedemdesetih let preteklega stoletja do danes in jo še potrdila kot eno osrednjih imen slovenskega modernističnega kiparstva.
Direktor murskosoboške galerije Robert Inhof je ob razstavi dejal, da se njeni kipi z jasnimi, grafičnimi in preprostimi oblikami naslanjajo na globoko izkušnjo, ki semantizira skupno, zasebno in posebno. Ne glede na to, ali gre za majhne ali velike plastike, tako v odprtem urbanem prostoru kot v naravi ali zaprtem, kliničnem prostoru s svojo organskostjo in duhovnostjo funkcionirajo kot element novih in drugačnih razsežnosti in ga humanizirajo, saj premorejo posebno energijo in iluzijo gibanja.
Nič nenavadnega, z umetnostjo se je seznanila že v zgodnji otroški dobi, glina v očetovem ateljeju je bila ena njenih prvih igrač. »Družinska kiparska tradicija mi je dala ljubezen do umetnosti in s tem željo raziskovati v tem metjeju še naprej,« pravi. Dolgo se je upirala študiju umetnosti, dokler ni spoznala, da se mu ne more izogniti, saj je imela umetnost nenehno v mislih, jo čutila ne samo v glavi, temveč tudi v rokah, in ji ni bilo mogoče ubežati.
Ostaja zvesta klasičnim kiparskim tehnikam, saj ji še vedno – opazujmo otrokovo občutje za taktilnost v njegovi igri – potreba po ustvarjalnosti narekuje, da se lahko najbolje izrazi skozi naravne stvarne materiale. Ne nazadnje je dokazano, da je v prazgodovini najprej nastal kiparski in šele nato slikarski umetniški izdelek. Vendar ostaja odprta tudi za vse sodobne likovne oziroma vizualne prakse.
Za razliko od nekaterih njenih sodobnikov, ki so se distancirali od aktualne produkcije, je še vedno vneta obiskovalka ne samo specializiranih kiparskih razstav, temveč tudi velikih mednarodnih vizualnih manifestacij, kot je Beneški bienale, ali umetnostnih sejmov. »Zame je intriganten vsak umetniški dogodek, ki mi zbudi radovednost, hkrati pa ostaja na visoki izrazni ravni.«
Obenem je tudi kritična. »Če bi mediji dali več prostora likovni kritiki, bi se denimo vprašanja hiperprodukcije, nivelizacije kvalitete in problematike vrednotenja v sodobni likovni umetnosti razčistila,« poudarja. Veliko bolj bi se morali osredotočiti na dosežke naših umetnikov v tujini, na katerih razstavah sodelujejo, v katere mednarodne muzejske zbirke so trajno prešla njihova dela, kam so vabljeni kot umetniki, strokovnjaki in predavatelji, žal pa je medijska odmevnost rezervirana predvsem za športnike.
Katarina Stegnar, igralka
Igralka Katarina Stegnar je v svojem skoraj dvajsetletnem delovanju zaznamovala predvsem slovensko neodvisno gledališko sceno. Je članica skupine Betontanc in njene »podružnice« Beton Ltd., kritike pa je, denimo, navdušila tudi s svojim prispevkom v Vii Negativi.
Katarina Stegnar. Foto: Mavric Pivk/Delo
»Neodvisna scena je zame polje svobodnega ustvarjanja, kjer vznikajo teme iz ustvarjalcev. Prav zato jo vidim kot nekakšen lakmusov papir za družbena dogajanja, kot refleksijo časa in prostora, ki ga živimo,« razmišlja Katarina Stegnar. Prepričana je, da ima takšno raziskovanje številne dobrodošle učinke in odmeve: »Neodvisna platforma je prepotrebno polje za raziskovanje novih estetskih, vsebinskih, metodoloških prijemov in ne nazadnje tudi etičnih principov umetnosti, ki kanejo čez rob v institucijo.«
Sodelovanje z Betontancem, Vio Negativo in kolektivom Beton Ltd. razume prav v tem kontekstu. »Betontanc pomeni izkušnjo različnih formatov: od gibalnega gledališča, gledališča predmetov, koncerta, filma, instalacije itd.« Tu je po njenem ključen celosten avtorski pristop ekipe. Raziskovanje izbrane teme predstave omogoča, »da se udejanjiš kot avtor teksta, koreograf, pevec, lutkar, masker, videast, dramaturg in ne nazadnje tudi čistilka.«
Via Negativa je po njenem poskrbela za vzpostavitev nove estetske struje, ki je dodobra zaznamovala slovensko gledališče nasploh. Po njenem je ta performativna platforma odprla ključna vprašanja sodobnega gledališča: na primer odnos med igralcem in gledalcem, teater osebne zgodbe, podprte s performansom, vprašanje gledališča, ki prehaja med vizualnim in dramskim principom. »Gre za gledališče, kjer sebe postaviš v središče pozornosti kot nosilca vseh gledalčevih projekcij, kjer si na odru namesto gledalca, kjer Katarina Stegnar postane vloga.«
Beton Ltd. razume kot nadgradnjo svoje ustvarjalne poti. Zanima jo kot redek fenomen izključno igralske skupine, ki ne predpostavlja klasične hierarhije delitve vlog pri oblikovanju predstave, ampak deluje horizontalno, kar prispeva k zanimivim novim in izzivalnim scenskim projektom. Zanjo je pri tovrstnih predstavah ključna izkušnja poguma: »Da si upaš spustiti se daleč, ne glede na to, da mogoče tvegaš svojo umetniško integriteto.«
Z enako etično držo Katarina Stegnar pristopa k vlogam, ki so nastale in nastajajo v sodelovanju s slovenskimi institucionalnimi odri ali drugimi neodvisnimi producenti. Nastopila je v predstavah Anton Podbevšek Teatra, SNG Drama, Gledališča Glej, Zavoda Bunker, PTL, Ex Ponta, Maske in Slovenskega mladinskega gledališča (SMG), kjer je od leta 2014 tudi zaposlena.
