Tiskane izdaje
Zgodba ni bila prijazna, saj bralci visokonakladnega The Suna niso navajeni na dobrohotne zapise. Hranijo se s podlimi, včasih celo duhovitimi zgodbami, a predvsem zahtevajo zgodbe o zdrsih drugih ljudi, slavnih še posebej, da se sami počutijo bolje - četudi za nekaj trenutkov nezahtevnega branja. Torej, Huntova naj bi Williamsa zapustila, ker preprosto ni več zmogla živeti z njegovo paranojo. Takole gre tekst: »Triintridesetletna manekenka, ki se je prelevila v filmsko igralko, je včeraj zvečer superbogatemu pevcu sporočila, da ga zapušča, da je njune romance konec. Njegova paranoja je bila tudi zanjo preveč. Zgodilo se je na predvečer Williamsovega devetindvajsetega rojstnega dne.« Če je bilo mogoče iz zapisa izluščiti nekaj resnice, potem je to bilo dejstvo, da se Williams in Huntova zaradi poslovnih obveznosti nekaj časa nista videla. In nič več.
Williams je nekaj časa samo strmel v zaslon, nato pa zmajal z glavo in pogledal novinarja Chrisa Heatha. Ta je nekaj mesecev prej v Kalifornijo prišel delat daljši pogovor s pevcem za nedeljsko izdajo časnika The Daily Telegraph, nato pa na Robbiejev predlog ostal in leto dni brez cenzure zapisoval vse, kar se je dogajalo v hiši na gričih nad Los Angelesom in na turneji Feel. Ko se je Williams še norčeval iz vseh članov nekoč slavne deške skupine Take That, še posebej Garyja Barlowa, in bil ravno sredi obdobja, ko ni jemal drog niti pil in je umetne vrhunce iskal v kavi. Zgodilo se je, niti ne tako redko, da je Williams poskusil narediti šesterni kapučino. In potem v spanec utonil šele z uspavalnimi tabletami. »Zgodba je izmišljena. Popolnoma izmišljena,« je dejal Heathu. »Čudno se počutim, ko prebiram zapise o stanju mojega duha, ki jih nekje zunaj prebira bodoča gospa Williams. Veš, kaj imam v mislih?«
Williams je imel v mislih takrat javno razkritje, da je v depresiji, a si je želel, da tega nikoli ne bi povedal na glas. Vsako naslednjo potezo so namreč mediji razlagali z boleznijo. Tudi paranojo iz zapisa v The Sunu so povezali z njo. Ne, niso govorili o bolezni, o paranoji. A iz tira ga ni vrgla le trditev o paranoji, še bolj nadaljevanje - da ga je Huntova zapustila na predvečer devetindvajsetega rojstnega dne. Ne zgolj včeraj zvečer.
Čez dobro uro je na vratih Williamsove vile pozvonilo. Prsti ženske, ki je stala pred vrati, so bili nalakirani roza, dolgi blond lasje so ji padali čez ramena. Rachel Hunt se mu je pridružila pred računalnikom in sta prebrala zgodbo o tem, kako ga je včeraj zvečer zapustila.
»Ali misliš, da je Bog jezen?« je sredi francoske turneje zbrano ekipo v kombiju vprašal Williams. »David?« David je bil menedžer turneje in zato vajen Williamsovih razmišljanj. Vedel je, da se dogajajo nenadoma, tudi ali celo predvsem sredi pogovorov o neki drugi temi. »Zakaj?« je vprašal Williamsa. »Premišljujem, ali se kdaj res razburi. Mislim, zares razburi.« In se je začela razprava o vojnah, poplavah, lakoti. O pojavih torej, ki jih Bog ljudem ne bi privoščil. Če ga seveda ne bi ves čas jezili. Rob se je po pol ure zadovoljno zleknil v svoj stol. »V prihodnje bom sprožil več takih razprav,« je oznanil. »Kaj torej misliš?« je zanimalo Heatha. »Je Bog jezen?« »Ali mislim, da je Bog jezen?« je ponovil Williams. Njegova največja uspešnica ob prelomu tisočletja je bila Feel. In v njej skrita misel: »Ne želim si umreti, a živeti se mi tudi ne da pretirano.« Williams ponoči ne spi, ker ga je strah. Nenehno želi biti v družbi ljudi. Toda vseeno je imel velike načrte. »Načrtujem, da bom večno živel. Za zdaj je načrt videti dober.« Kdo bo torej premagal strah? Kdo poklical koga? Gary Barlow Robbieja Williamsa ali Robbie Williams Garyja Barlowa? Kdo bo dal pobudo za ponovno združitev skupine, ki je svet obnorela v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja? Kdo bo stopil na ego? Kdo bo večji od ega? Sedem let pred združitvijo je Williams vadil na Davidu Beckhamu. Menedžer ga je v Los Angelesu obvestil, da bi David Beckham rad govoril z njim.
»Ne bo me poklical, ker se me boji, in jaz ga ne bom poklical, ker se ga bojim. V resnici pa se občudujeva,« je pravilno ocenil Williams. »Mislim, da je briljanten. In kako dobro upravlja z medijsko pozornostjo! Nobenih razpok ni videti v tem odnosu.«
Williams in Beckham sta se nekoč srečala med snemanjem oddaje Top of the Pops, a sta si le bežno pomahala. Beckham je bil od prvega snidenja v stiku prek Robbiejevega menedžmenta, pošiljal mu je globoka sporočila. Da občuduje njegove kavbojke, na primer. Toda telefona ni nihče zavrtel.
Kdo bo torej bolj duhovit, kdo bo klical? Kdo je klical, Williams ali Barlow? Še bolj pomembno, kako se bo ekscentrični egocentrik spet priključil skupini povprečnih fantov, ki vsak zase nič ne more? In včasih težko prenaša. Napuh? Samozavest?
Šel je Robbie Williams po cesti in mimo njega je prišla zapeljiva ženska.
»Zdravo!« jo je pozdravil Williams. »Kako vam je ime?«
Ženska se mu ni približala, med hojo mu je odvrnila le, da je na poti v pisarno. In še nekaj je očitno ugotovila.
»Veš, komu se zdi še podoben?« ga je vprašala. »Komu?« »Robbieju Williamsu.« »Mar res?« je odvrnil Williams. »Če bi le bilo res. Če bi bil bogat kot on. In bil videti tako dobro kot on.«
Nobody Else je bil naslov zadnjega albuma, ki so ga Take That posneli skupaj. Nihče drug ni manjkal v popolni združitvi. Le Robbie Williams. Potem se je v življenju pevca, ki ga je sicer pogosto strah živeti, a si vseeno želi živeti večno, in čigar kavbojke občuduje tudi Beckham, 7. junija 2010 zgodil nov veliki preobrat. Na trg je namreč prišel singel in z njim video, parodija na filmsko uspešnico Gora Brokeback. Saj veste, ko se kavboja Jake Gyllenhaal in Heath Ledger zaljubita. Moška po žensko. In v glavni vlogi Gary Barlow in Robbie Williams. Ne, nista povedala, kdo je poklical prvi. Toda šok je šele sledil, kajti 15. julija 2010 je Williams obvestil svet, da se vrača v skupino Take That. Izdali so, Take That brez Williamsa in Williams, celo skupno sporočilo za javnost.
»Govorice so resnične. Take That v originalni zasedbi so posneli album, ki bo izšel konec leta. Po mesecih špekulacij potrjujemo, da so Gary Barlow, Howard Donald, Jason Orange, Mark Owen in Robbie Williams snemali album kot petčlanska zasedba.«
»Prav nerodno mi je, ker se tako veselim združitve,« je povedal Williams. »Kot bi po petnajstih letih prišel domov.« »Presrečen sem, ker se Robbie vrača, ne glede na to, koliko časa bo druženje trajalo,« je dodal Jason Orange. »Življenje je včasih nenavadno čudovito.« »Kako dobro je bilo spet biti v Robbiejevi družbi,« je za BBC dejal Mark Owen, ki je bil v zadnjih petnajstih letih še največ v stiku z Williamsom. »Toda še vedno sem boljši nogometaš od njega.« •
