Tiskane izdaje
Pred kulturnim praznikom, ko še posebej politiki radi poudarjajo pomen kulture in umetnosti za slovenski narod, je društvo Asociacija, ki združuje nevladne organizacije in samostojne ustvarjalce v kulturi, podalo analizo situacije v kulturi. Ta temelji na raziskavi Kulturni indeks: primer Slovenije. Ne le da se stanje v kulturi slabša že zato, ker se sredstva zamnjšujejo in so že nekaj let pod dvema odstotkoma državnega proračuna, ampak se poslabšuje predvsem položaj nevladnim kulturnim zavodom in samozaposlenim v kulturi.
V slovenskem kulturnem sistemu obstaja temeljno nesorazmerje med nevladnimi ustanovami in javnimi zavodi. Tisti nevladni zavodi, ki jim ministrstvo za kulturo (MzK) prizna delovanje v javnem interesu, namreč ne morejo računati na enakovredno finančno podporo, kot so je deležni akterji v javnih kulturnih ustanovah. Andrej Srakar, ki je zadnja štiri leta vodil Asociacijo, zdaj pa to mesto zapušča Jadranki Plut, opozarja, da se večina kazalnikov stanja v kulturi − sodeč pa primerjavi podatkov za leti 2013 in 2014 − slabša.
Število zasebnih zavodov sicer raste, a pada število zaposlenih. Problem je tudi ta, da se sredstva za nevladnike (to je vsota za programe in projekte na MzK), konstantno krčijo: iz leta 2013 na 2014 so padla za 10,15 odstotka (iz 4.960.180 evrov v 2013 na 4.456.638 evrov v letu 2014).
Samozaposleni pod pragom revščine
Vsako leto se povečuje tudi število samozaposlenih: leta 2013 jih je bilo 2218, leta 2014 pa 2291. Naraslo je tudi število tistih, ki jim MzK plačuje (socialne) prispevke. Po podatkih Mzk je država leta 2013 za prispevke samozaposlenih v kulturi prispevala 5.623.485 evra, leta 2014 pa 6.012.757 evrov.
Če se zdijo ti podatki obetavni, pa je problem za samozaposlene predvsem preživetje z večinoma zelo nizkimi honorarji. Povprečni letni dohodek samozaposlenega namreč iz leta v leto upada. Če je bil ta še leta 2010 13.528 evrov, je bil leta 2014 le še 12.266 evrov. Še bolj skrb vzbujajoč je podatek, da kar trideset odstotkov samozaposlenih živi pod robom revščine.
(Ne)kulturne občine
Asociacija se je v svoji analizi posvetila razmeram na lokalni ravni. Čeprav krovni kulturni zakon lokalnim skupnostim nalaga pripravo strateškega kulturnega programa, večina občin tega ni izvedla. Če takšen dokument obstaja, pa ga večinoma ne izvajajo.
Drži sicer podatek, da so se skupna sredstva za kulturo v lokalnih skupnostih v letu 2014 povečala, a so ta še vedno slabša kot pred krizo, na primer leta 2008. V številnih občinah velja tudi, da se njihovi proračuni za kulturo zmanjšujejo, še posebej za neodvisno sceno.
Reševanja bolj enakomernega regionalnega razvoja se je ob podpori Asociacije lotila Nacionalna mreža za lokalne kulturne politike, ki v svojih vrstah združuje skoraj sto nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev iz vseh mestnih občin po Sloveniji. Ministrico za kulturo pozivajo, naj resno pristopi k reševanju lokalnih kulturnih politik.
Kako naprej?
Jadranka Plut je povzela, kaj so ključne naloge za kulturno politiko v prihodnosti. Če strnemo, bi ta morala odgovoriti na zagate, ki jih je zaznala raziskava.
Po njenem bi moral Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi (ZUJIK) zagotoviti pravično in strateško obravnavo nevladnih organizacij. Cilj Asociacije je, da bi se pogoji znotraj nevladnega sektorja približali tistim v javnem sektorju, naj gre za program, obratovalne pogoje ali položaj ljudi, ki delajo na tem področju.
V zvezi z zaposlovanjem v kulturnem sektorju Asociacija opozarja, da je MzK namreč že zagotovilo nekaj milijonov za zaposlovanje mladih v kulturi. Pričakujejo, da bodo ta sredstva namenili zaposlovanju mladih profesionalcev znotraj nevladnega sektorja.
Če nevladnemu sektorju, ki prispeva k pestrosti kulturno-umetniških programov, ne bodo omogočili trajnega in stabilnega financiranja, bo le še naprej propadal, ugotavlja Plutova.
Zadnje spremembe ZUJIK, denimo, niso postregle z rešitvami za naraščajočo revščino znotraj razreda samozaposlenih. Nekatere spremembe, kot je minimalno plačilo za samozaposlene, Asociacija sicer pozdravlja, a hkrati brez ovrednotenja finančnih posledic tega ukrepa ne more presoditi, kaj ta dejansko prinaša oziroma ali ne bo pripeljal le do zmanjšanja števila samozaposlenih.
Po prepričanju Plutove predlog minimalne tarife za samozaposlene v kulturi − naj bo še tako dobronamerno zamišljen − ne izboljšuje njihovih pogojev, ampak prelaga odgovornost na druge akterje (javne zavode in nevladne ustanove v kulturi), pri čemer pa jim ne pomaga sprejeti dodatnih finančnih bremen. Po njihovem rešitev prekarizacije samozaposlenih tiči drugje: treba je zagotoviti več sredstev za kulturo ali pa prerazporediti obstoječa sredstva, namenjena vsej kulturi. A to zadnje predvideva temeljito reformo kulturnega modela − reformo, na katero kultura čaka že vsaj dvajset let.
Problem fiktivnih dohodkov
Lani se je pri prizadevanju Asociacije za izboljšanje statusa samozaposlenih sicer zgodil premik. Na društvo se je namreč obrnilo precej tistih, ki zaslužijo manj od minimalne plače, a jim država pripisuje višje prihodke od dejanskih (gre za tako imenovane fiktivne prihodke). Zaradi takšne obravnave so oropani številnih socialnih transferjev, do katerih bi bili glede na svoj nezavidljivi gmotni položaj upravičeni.
Na pobudo Asociacije in Novičnika za samozaposlene v kulturi je urad varuha človekovih pravic pritrdil ugotovitvam o krivičnosti te zakonske ureditve. Varuhinja je dala sporni zakon v presojo Ustavnemu sodišču RS. Na njegovo razsodbo še čakamo.
