O sreči, naključjih in moči usode

Na drugem večeru v salonu kresnik, s katerim obeležujemo dvajsetletnico Delove nagrade za roman leta, je o svojem nagrajenem romanu Prikrita harmonija in še o marsičem pripovedovala Katarina Marinčič.
Objavljeno
13. april 2010 17.07
Igor Bratož
Igor Bratož
Ljubljana - Na drugem večeru v salonu kresnik, v katerega letos, ob bližnji dvajsetletnici Delove nagrade za roman leta, skupaj vabita pohištveni salon Slovenijales Bivanje in časopisna hiša Delo, je črno-srebrni fotelj pripadel dobitnici kresnika iz leta 2002, pisateljici Katarini Marinčič, ki je takrat žirijo prepričala z romanom Prikrita harmonija.

Tino Košir
, ki je pogovor z lavreatko vodila, so najprej zanimali pisateljičini spomini na kresni večer, a izvedeti je bilo mogoče le, da kakih posebej plastičnih spominov pravzaprav nima, bil je pač lep večer s prijatelji, »kot prijetno praznovanje rojstnega dneva«, a vsaka nagrada je po njenem mnenju nekaj zunanjega - pravi pisateljski užitki so kajpak drugačni. So literarne nagrade pomembne, stimulirajo literarni prostor? Seveda so, meni avtorica, a tu je v igri tudi sreča; sreča je bila, da je za dve knjigi dobila dve nagradi (po kresniku je za delo O treh dobila Dnevnikovo fabulo), saj bi se lahko obrnilo tudi drugače.

O svojem nagrajenem romanu, ki ima naslov, vzet iz opere Giacoma Puccinija, o »monumentalnem in žlahtnem«, kot ga je označila Tina Košir, je avtorica kljub časovni oddaljenosti razkrila nekaj podrobnosti, na primer to, da je bil izhodiščni moment zanj takrat, ko je po naključju našla korespondenco svojega prastrica, živo pričevanje o fantu, ki je pri svojih osemnajstih padel v Galiciji, in o njegovem bratu, k je imel drugačno, srečnejšo usodo, saj se mu je uresničilo hrepenenje, da bi postal operni pevec. Ta razlika dveh usod je Katarino Marinčič potegnila v zgodbo. Pred pisanjem se je lotila raziskovanja in nekaj časa preždela v Nuku, brala časopise iz časa, v katerega je postavila zgodbo, nekatere namige in razlage pa je dobila iz pripovedovanja svojih sorodnikov.

Na vprašanje o današnjem mestu literature v družbi je pisateljica navrgla, da jo včasih preseneča povezovanje literature s papirjem, s knjigo, saj je prepričana, da internet na primer knjigi sploh ne dela posebne škode in da bo v ospredju zanimanja bralcev zmeraj ostal jezik. Kresnikov salon se je tokrat torej iztekel z optimizmom, namenjenim novim tehnologijam, podobno optimistično pa so se včeraj lahko nasmehnili tisti dobro obveščeni, ki jih deževno popoldne ni zvabilo v mesto, a jih je pogovor s Katarino Marinčič vseeno zanimal: ekipa Studia Delo je prvič (zdaj je zadeva še v fazi preizkušanja) poskrbela za neposreden prenos dogajanja v salonu na Delovo spletno stran. (Iz sredine tiskane izdaje Dela)

Utrinki iz salona v videoprispevku