Jutro se vrača znova in znova – to je samoumevno. Človek pa se mora neprestano boriti, da se lahko vrača tja, kjer se počuti svežega in svobodnega. Liu Zakrajšek (1998) je pesnica mlajše generacije, ki svoje pesniško kovanje osredotoča na prav ta (notranji) boj, njene pesmi pa živijo kot lirične obrazložitve avtoričinih življenjskih spoznanj.
V rubriki Mlado pero vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij in spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Rubriko spremljajo pogovori in branja, ki v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature vsak drugi mesec potekajo na Vodnikovi domačiji v Šiški. Za tokratno pero je poprijela pesnica in prevajalka Liu Zakrajšek.
»[V]se te besede, / ki bi se lahko / zdrobile, / nosim jaz, // in to je tisto, / v čemer napredujem,« v ciklu
to svetlobo zapiše Liu Zakrajšek, ki se v svoji zavezi do besede napreza, da bi ji našla pravo mesto in jasno pot. Njen odnos do besede je proces rasti, zaznamovan z osebno historijo o minevanju, strahu in izgubi, zato sta spomin in zasledovanje bližine morda osrednja motiva pesničine lirike. V pesmih se kraj in čas pogosto spreminjata, z njima pa se spreminja tudi objekt zanimanja in spraševanja. Tako se razpira pesniški prostor, kjer se preteklo in prihodnje vežeta v poligon avtoričinega iskanja in razumevanja same sebe, svojega razmerja do sveta. V pretočni resničnosti, ki včasih terja njeno pozornost, včasih pa je presilna, da bi jo gledala, skuša razločiti med tem, kar mora, in tem, kar zmore, pri tem pa sebe in bralca vedno znova opominja, kolikšen pogum je potreben – za izpolniti, kar je treba, kot tudi dopustiti, česar ni mogoče prestreči:
»ni, ni, ni preprosto / stokrat zamižati // nad prepadom.«
Slogovno gledano je poezija čista, pretočna in sodobna, jezikovno pa pretežno naturalistična. Oblak, svetloba, reka, nebo, zemlja, kamen – to so ključne besede lirike Liu Zakrajšek, ki naravne motive nadvse spretno vpleta v mesenost, v ranljive prostore, ki so najbolj človeški: dlan meša svetlobo, jutro se odbije od naročja, ženska leži v zasneženi sobi, preteklost je kot nepoškodovan organ, sanje so veliko morje, žalost pa naplavlja reko, po kateri se pride domov. Počlovečene interakcije med »trdo« snovnostjo in snovjo spomina/sanj med seboj povezujejo različne ravni obstoja, ki v resničnosti ne prehajajo ena v drugo: med žalostjo in domom, dvema kategorijama duha, teče »fizična« reka in ju premošča.
Možnost največjega napredka v poeziji Liu Zakrajšek slutim ravno v nadaljnjem razvoju njene učinkovite in ontološko neklasične sopostavitve motivov, ki prevevajo (za zdaj manjši) segment njenega ustvarjanja. Pesničin ključ do močnejše rabe jezika vidim v konsistentnejšem spoju življenjsko-metafizičnih vprašanj (o vztrajanju, bolečini, resnici) s podobami (pogosto iz narave, a ne nujno), ki ustvarjajo ritem in so zakrinkane predstave pesničinega čutenja. Mestoma ji to že odlično uspeva, mestoma pa je tovrsten spoj preveč poantiran, zaletav ali površinski – pesmi izgubijo tenzijo in razpadejo.
Čeprav ima pesničina poezija že številne avtorske elemente, pa v njej zaznavam nepotrebno posnemanje nekaterih lirskih tokov, ki pesnico usmerjajo v pripovedne načine, ki niso vselej učinkoviti; najšibkejši vidiki njenega pesnjenja so namreč ravno tisti, ki so v literarnem okraju dandanes zelo pogosti. Denimo (včasih skopi) pripovedni realizem, ki ga je na literarnem prizorišču že preveč in postane nezanimiv, če ni dovolj poveden in jezikovno suveren; grotesknost (»
vzgajam rože, / ki me davijo, / zasajam jih / pod svojimi lopaticami«), ki v pesmih izpade preveč zaneseno; in nekakšen filozofski minimalizem (»
morala bi posaditi / vsaj življenje, / vsaj drobtinico, / vsaj par besed // vsaj eno samo«), ki je mestoma domala patetičen. Zaradi teh pristopov so nekatere pesmi preveč previdne in nesamozavestne, včasih tudi zasanjane.
Najde pa se mnogo mest, kjer poetika Liu Zakrajšek resnično zasije in demonstrira večjo svojskost. Čudovito je, kadar ji uspe naslikati podobo ali ustvariti dinamiko, ki združuje eksistencial spraševanja (npr. o smislu, preteklosti, resničnosti) z eksistencialom pesnice same
(»poljubim dlan, / ki se pokaže, / kjer je včasih bil prepad« ali:
»kdaj se bo resničnost dvignila / iz mojih podočnjakov« in pa:
»Ustvariti karkoli, / kar boli glasneje / kot resnica«). Razveseljiv je tudi njen širok metaforični razpon, ki seže od drobnih in nežnih (
»Kamorkoli greva, / si podajava samoto kot pregreto lučko«) do usodnejših tonov (
»Celo noč / je padalo v sadovnjaku // težek, nepovraten dež«). In da ne bom preveč enoznačen – izjemoma uspejo tudi bolj poantirane metafore, kot je:
»Spoznala sem, / da je srce vodnjak. / Kar skušaš potegniti k sebi, / je na dnu.«
Ni težko skleniti, da je pred bralci kvaliteten in obetaven pesniški glas. Ob tem pa se kaže, da bo poezija Liu Zakrajšek v prihodnje prišla še bolj do izraza, če bo avtorica zaupala svojemu občutku za ontološko prepletanje podob ter krenila po karseda svoji poti – razbremenjena misli, kaj naj bi pesem sporočala in kako naj bi jo (pesnico) odražala. Tam, kjer je Liu Zakrajšek najbolj lastna, je tudi najbolj nadarjena.
-----------------------------
Luka Benedičič (1998) študira humanistiko, prostočasno pa je pesnik, literarni kritik in urednik spletnega portala
pesem.si. Kritiške in pesniške zapise objavlja v reviji Mentor ter na portalih Vrabec Anarhist, AirBeletrina in LUD Literatura, leta 2018 pa se je v okviru festivala Pranger uvrstil v finale natečaja Mlada kritika.
