Brez pokroviteljske drže do občinstva
Janusz Kica je režiser, ki tako rekoč nikoli ne razočara. Enkrat navduši z inventivnostjo, drugič z »neinventivnostjo«.
Odpri galerijo
Priča smo mračni, intenzivni, »gotski« atmosferi in realnemu suspenzu, ki ga v gledališkem mediju nismo več vajeni. Foto Damijan Švarc
Uprizoritev dramske klasike Arthurja Millerja Lov na čarovnice spada v drugo kategorijo. Janusz Kica se je odločil ne le za uprizoritev celotnega integralnega teksta, temveč je projekt skladno z avtorjevimi intencami tudi umestil v avtentičen časovni oziroma zgodovinski okvir, vključno z nekoliko stilizirano kostumografijo (Doris Kristić) ter nevtralno scenografijo (Marko Japelj), le glasbena kulisa (Arturo Annecchino) odstopa od verističnih načel.
Kica se je pri Lovu na čarovnice distanciral od dveh danes popularnih režiserskih prijemov, avtorske priredbe in svojevrstne aktualizacije dramske predloge ter pokroviteljske drže do gledalcev,. Ti naj bi po mnenju mnogih potrebovali dodatne vsebinske poudarke, da lahko razumejo poanto, ki je lahko tudi povsem drugačna od originala oziroma je predvsem odsev režiserjevega svetovnega nazora. Millerjev temeljni vzgib za dramo je bila sicer res razvpita McCarthyjeva protikomunistična gonja v petdesetih letih preteklega stoletja, in čeprav jo mnogi še danes izpostavljajo kot veliko politično zlorabo, je bila to glede na stvarne posledice za vpletene zgolj zelo nesrečna, a precej benigna zgodovinska epizoda, ki je seveda neprimerljiva z drugimi zlorabami ideologije ali religije v novejšem času, ob tem so imele osrednje totalitarne ideologije preteklega stoletja tudi razvidne religiozne razsežnosti.
Millerjeva drama tako v Kičevi režiji ostaja univerzalna analiza individualne ter predvsem kolektivne zablode in paranoje. Lahko jo seveda apliciramo tudi na današnji čas ali celo povežemo s trenutnimi družbenimi fenomeni, vendar nas režiser v to ne sili. To je zelo pomembno, takšne in drugačne tendencioznosti ter uporabe ali kar zlorabe klasičnih dramskih tekstov za specifično agitacijo smo se že nekoliko naveličali. Poleg tega mariborska predstava učinkuje presenetljivo »filmsko«, distanciran uokvirjen odrski tableaux omogoča izjemno mero identifikacije in involviranosti. Priča smo mračni, intenzivni, »gotski« atmosferi in realnemu suspenzu, ki ga v gledališkem mediju, ponavadi polnem vsebinskih in formalnih zastranitev, ki venomer prekinjajo tempo in ponujajo različne stvarne ali simbolične aluzije, nismo več vajeni.
Seveda takšen koncept ne bi deloval brez ustrezne igralske podpore in v mariborski različici Lova na čarovnice je vrsta vrhunskih igralskih interpretacij. Glede na to, da v predstavi ni niti enega šibkega člena, morda ni korektno, da bi med petnajstimi igralkami in igralci koga posebej izpostavil, brez omembe sijajnih Branka Jordana in Ane Urbanc kot Johna Proctorja in njegove žene Elisabeth pa tudi ne gre. Ostali, vključno s štirimi mladimi gostujočimi igralkami, v izjemni maniri in z natančno doziranostjo predstavijo široko paleto racionalnih, mentalnih in čustvenih stanj, akcij in reakcij. Od zvijačnosti, preračunljivosti, prezira in napuha do objestnosti in strahu ter predvsem konformizma, ki v kombinaciji z zaslepljenostjo in neukostjo oziroma zarobljenostjo privedejo do tragičnega razpleta.
Predstava je zastavljena tako prepričljivo, zavzeto in brezkompromisno, da celo pogum in neuklonljivost ne izpadeta melodramatično ali patetično. Tudi to je danes velik dosežek, ob vsesplošni relativizaciji vsakršnega angažmaja sta upor, ponos in dostojanstvo (gre seveda za tovrstno avtentično držo, ne za danes tako popularno fingirano prazno pozo, ki ničesar ne tvega, koketira z všečnostjo in nima nobene teže) deležna predvsem posmeha in pomilovanja. Kica ob ustrezni igralski asistenci ostaja skoraj neprekosljiv mojster ne samo v vrhunskem obvladovanju režiserskega metjeja, temveč tudi v zares magičnih razsežnostih interpretativnega koda.
Kica se je pri Lovu na čarovnice distanciral od dveh danes popularnih režiserskih prijemov, avtorske priredbe in svojevrstne aktualizacije dramske predloge ter pokroviteljske drže do gledalcev,. Ti naj bi po mnenju mnogih potrebovali dodatne vsebinske poudarke, da lahko razumejo poanto, ki je lahko tudi povsem drugačna od originala oziroma je predvsem odsev režiserjevega svetovnega nazora. Millerjev temeljni vzgib za dramo je bila sicer res razvpita McCarthyjeva protikomunistična gonja v petdesetih letih preteklega stoletja, in čeprav jo mnogi še danes izpostavljajo kot veliko politično zlorabo, je bila to glede na stvarne posledice za vpletene zgolj zelo nesrečna, a precej benigna zgodovinska epizoda, ki je seveda neprimerljiva z drugimi zlorabami ideologije ali religije v novejšem času, ob tem so imele osrednje totalitarne ideologije preteklega stoletja tudi razvidne religiozne razsežnosti.
Millerjeva drama tako v Kičevi režiji ostaja univerzalna analiza individualne ter predvsem kolektivne zablode in paranoje. Lahko jo seveda apliciramo tudi na današnji čas ali celo povežemo s trenutnimi družbenimi fenomeni, vendar nas režiser v to ne sili. To je zelo pomembno, takšne in drugačne tendencioznosti ter uporabe ali kar zlorabe klasičnih dramskih tekstov za specifično agitacijo smo se že nekoliko naveličali. Poleg tega mariborska predstava učinkuje presenetljivo »filmsko«, distanciran uokvirjen odrski tableaux omogoča izjemno mero identifikacije in involviranosti. Priča smo mračni, intenzivni, »gotski« atmosferi in realnemu suspenzu, ki ga v gledališkem mediju, ponavadi polnem vsebinskih in formalnih zastranitev, ki venomer prekinjajo tempo in ponujajo različne stvarne ali simbolične aluzije, nismo več vajeni.
Seveda takšen koncept ne bi deloval brez ustrezne igralske podpore in v mariborski različici Lova na čarovnice je vrsta vrhunskih igralskih interpretacij. Glede na to, da v predstavi ni niti enega šibkega člena, morda ni korektno, da bi med petnajstimi igralkami in igralci koga posebej izpostavil, brez omembe sijajnih Branka Jordana in Ane Urbanc kot Johna Proctorja in njegove žene Elisabeth pa tudi ne gre. Ostali, vključno s štirimi mladimi gostujočimi igralkami, v izjemni maniri in z natančno doziranostjo predstavijo široko paleto racionalnih, mentalnih in čustvenih stanj, akcij in reakcij. Od zvijačnosti, preračunljivosti, prezira in napuha do objestnosti in strahu ter predvsem konformizma, ki v kombinaciji z zaslepljenostjo in neukostjo oziroma zarobljenostjo privedejo do tragičnega razpleta.
Predstava je zastavljena tako prepričljivo, zavzeto in brezkompromisno, da celo pogum in neuklonljivost ne izpadeta melodramatično ali patetično. Tudi to je danes velik dosežek, ob vsesplošni relativizaciji vsakršnega angažmaja sta upor, ponos in dostojanstvo (gre seveda za tovrstno avtentično držo, ne za danes tako popularno fingirano prazno pozo, ki ničesar ne tvega, koketira z všečnostjo in nima nobene teže) deležna predvsem posmeha in pomilovanja. Kica ob ustrezni igralski asistenci ostaja skoraj neprekosljiv mojster ne samo v vrhunskem obvladovanju režiserskega metjeja, temveč tudi v zares magičnih razsežnostih interpretativnega koda.
