Fant, dekle in gospod
Vinko Möderndorfer. Režija: Mateja Kokol. Drama SNG Maribor.
Odpri galerijo
Prizor iz predstave Fant, dekle in gospod.
Tako imenovani nagovor gledalcu in gledalki, ki ga je v gledališkem listu predstave Fant, dekle in gospod spisala režiserka Mateja Kokol, se lahko zdi nekoliko sentimentalen, celo patetičen, vendar le, dokler si ta gledalec in gledalka predstave ne ogledata.
Entuziazem in vznesenost, ki ju je čutiti ob zapisu, se na odru popolnoma potrdi, dramskih miniatur, ki bi na tako simpatičen, domiseln in zabaven način predstavila gledališke, igralske in predvsem občečloveške dileme, je pri nas žal zelo malo.
Avtor besedila Vinko Möderndorfer je seveda star gledališki maček, ki do potankosti obvlada obrt in natančno ve kdaj in kako naj zazveni posamezna čustvena struna, vendar v tem besedilu ni sledu kakšne metjejske rutine ali profesionalne samozaverovanosti. Je popolnoma odprt, strasten in brutalno iskren, igra o igri je pač lepa priložnost, da v nekakšno zgolj skicirano fabulo in navidezne zaplete in razplete umesti svoja razmišljanja, tako profesionalna kot intimna in jih predstavi le z dialogi in brez zapletene dramske strukture ali kvazi iluzijskega narativa.
Kako funkcionirati na odru in kako v življenju je svojevrstna ekvilibrilistična spretnost, oboje, torej umetnost in umetnost življenja, pa znata biti zelo zahtevni veščini, ki ju večina nikoli ne obvlada. Popolna čustvena odprtost oziroma razgaljenost je lahko travmatična, vendar občasno nujna, saj sicer zamrznemo v igrah videza. Kako prenesti pritiske in najti ustrezno ravnotežje je nedvomno izziv, ki ga Möderndorfer predvsem analizira in ne daje nobenih napotkov, nenazadnje je to poglavitni čar gledališča, ker je zadeva zastavljena brez epizacije in tovrstnega potujitvenega efekta pa ima še dodaten čar »realne« neposrednosti.
Režiserka, ki je z Iris Kovačič tudi soscenografinja, je te intence realizirala le z minimalnimi odrskim inventarjem, ki zelo premišljeno nudi protagonistom manevrske prostorske koordinate in točke fokusiranja, z izrabo ne samo osrednjega prizorišča, temveč tudi zaodrja in predverja pa predstava izjemno pridobi na dinamiki. Ločitev od dramske paradigme glede na neliterarno zasnovo besedila pravzaprav sploh ni bila potrebna; sicer pa se stopnjuje tudi s prijemi, kot je kontinuiteta prisotnosti trenutno neaktivnih protagonistov na sceni, s čimer se zaprta piramidalna struktura dogajanja odpre v kontinuiran vrtiljak.
Predvsem pa ima Kokolova očitno izjemen čut za delo z igralci. Kristijan Ostanek je sicer soliden igralec, morda je njegova težava le v premali raznovrstnosti, tukaj pa naravnost zablesti. Res je vloga vsevednega, glasnega, agresivnega in ciničnega profesorja zanj kot nalašč, vendar jo izpelje tudi z nekaterimi niansami, ki smo jih doslej pogrešali.
Liza Marija Grašič je spet standardno dobra, s svojim zadržanim, rahlo blaziranim načinom igre, ki se enako spretno izogiba artificielni enigmatičnosti na eni kot tudi prevelikemu psihologiziranju dramske osebe na drugi strani, še potencira občutek dokumentarnosti dogajanja. In tukaj je še novi član mariborske Drame Timon Šturbej, ki je prepričljiv v vseh legah, od izrazov naivnosti in nerodnosti do čustvene eruptivnosti in letargije.
Mateja Kokol, letnik 1990, pripada najmlajši režiserski generaciji, dosedaj pa se je potrdila že s številnimi projekti doma in v tujini. Predvsem z manjšimi, bolj komornimi, čakamo, da dobi priložnost še za kaj večjega. Če si tega seveda sploh želi, očitno je njena gledališka poetika daleč od današnjih trendov megalomanskega, spektakularnega in globoko usodnega.
Entuziazem in vznesenost, ki ju je čutiti ob zapisu, se na odru popolnoma potrdi, dramskih miniatur, ki bi na tako simpatičen, domiseln in zabaven način predstavila gledališke, igralske in predvsem občečloveške dileme, je pri nas žal zelo malo.
Avtor besedila Vinko Möderndorfer je seveda star gledališki maček, ki do potankosti obvlada obrt in natančno ve kdaj in kako naj zazveni posamezna čustvena struna, vendar v tem besedilu ni sledu kakšne metjejske rutine ali profesionalne samozaverovanosti. Je popolnoma odprt, strasten in brutalno iskren, igra o igri je pač lepa priložnost, da v nekakšno zgolj skicirano fabulo in navidezne zaplete in razplete umesti svoja razmišljanja, tako profesionalna kot intimna in jih predstavi le z dialogi in brez zapletene dramske strukture ali kvazi iluzijskega narativa.
Kako funkcionirati na odru in kako v življenju je svojevrstna ekvilibrilistična spretnost, oboje, torej umetnost in umetnost življenja, pa znata biti zelo zahtevni veščini, ki ju večina nikoli ne obvlada. Popolna čustvena odprtost oziroma razgaljenost je lahko travmatična, vendar občasno nujna, saj sicer zamrznemo v igrah videza. Kako prenesti pritiske in najti ustrezno ravnotežje je nedvomno izziv, ki ga Möderndorfer predvsem analizira in ne daje nobenih napotkov, nenazadnje je to poglavitni čar gledališča, ker je zadeva zastavljena brez epizacije in tovrstnega potujitvenega efekta pa ima še dodaten čar »realne« neposrednosti.
Režiserka, ki je z Iris Kovačič tudi soscenografinja, je te intence realizirala le z minimalnimi odrskim inventarjem, ki zelo premišljeno nudi protagonistom manevrske prostorske koordinate in točke fokusiranja, z izrabo ne samo osrednjega prizorišča, temveč tudi zaodrja in predverja pa predstava izjemno pridobi na dinamiki. Ločitev od dramske paradigme glede na neliterarno zasnovo besedila pravzaprav sploh ni bila potrebna; sicer pa se stopnjuje tudi s prijemi, kot je kontinuiteta prisotnosti trenutno neaktivnih protagonistov na sceni, s čimer se zaprta piramidalna struktura dogajanja odpre v kontinuiran vrtiljak.
Predvsem pa ima Kokolova očitno izjemen čut za delo z igralci. Kristijan Ostanek je sicer soliden igralec, morda je njegova težava le v premali raznovrstnosti, tukaj pa naravnost zablesti. Res je vloga vsevednega, glasnega, agresivnega in ciničnega profesorja zanj kot nalašč, vendar jo izpelje tudi z nekaterimi niansami, ki smo jih doslej pogrešali.
Liza Marija Grašič je spet standardno dobra, s svojim zadržanim, rahlo blaziranim načinom igre, ki se enako spretno izogiba artificielni enigmatičnosti na eni kot tudi prevelikemu psihologiziranju dramske osebe na drugi strani, še potencira občutek dokumentarnosti dogajanja. In tukaj je še novi član mariborske Drame Timon Šturbej, ki je prepričljiv v vseh legah, od izrazov naivnosti in nerodnosti do čustvene eruptivnosti in letargije.
Mateja Kokol, letnik 1990, pripada najmlajši režiserski generaciji, dosedaj pa se je potrdila že s številnimi projekti doma in v tujini. Predvsem z manjšimi, bolj komornimi, čakamo, da dobi priložnost še za kaj večjega. Če si tega seveda sploh želi, očitno je njena gledališka poetika daleč od današnjih trendov megalomanskega, spektakularnega in globoko usodnega.
