Gajin svet

Lahkotnemu, dinamičnemu in na situacijski komiki poganjajočemu se otroškemu filmu občinstva ne bi smelo manjkati.

Objavljeno
20. september 2018 08.00
Posodobljeno
20. september 2018 08.00
V glavni vlogi Gaje Tara Milharčič. FOTO: promocijsko gradivo
Zgodovina slovenskega otroškega filma, ki se ambiciozno začne leta 1951 s prvim Kekcem, za svoj faktografski popis ne potrebuje ravno obsega enciklopedije. Dobri dve desetini igranih celovečernih filmov, namenjenih otrokom (definirajmo te otroke: plus minus zadnja triada osnovne šole), je za resno kinematografijo komajda kakšna številka.

A kljub temu so med njimi taki, ki se uvrščajo med najbolj gledane ali vsaj zelo dobro gledane slovenske filme. Poleg vseh treh Kekcev je to seveda Sreča na vrvici, še vedno naš daleč najboljši film za otroke, pa v zadnjem desetletju oba dela Gremo mi po svoje in Košarkar naj bo.

Gajin svet


Režija: Peter Bratuša, scenarij: Peter Bratuša, Špela Levičnik Oblak, produkcija: Felina Films, RTV Slovenija. 89 min.

Kje bo pristal Gajin svet, ki se ima za »mladinsko romantično komedijo z elementi kriminalke«, je težko napovedati. Glede na nedavne nagrade (med njimi glavna nagrada festivala filmov za mlade v Motovunu, najboljši film po mnenju otroške žirije v Sarajevu, vesna za posebne dosežke) ter dejstvo, da je to lahkoten, dinamičen in na situacijski komiki poganjajoč se otroški film, mu občinstva ne bi smelo manjkati. Za takšno predvidevanje so tudi drugi razlogi, ki niso nujno zgolj komplimenti.
 

Pravljična konstrukcija


Film že v naslovu ne skriva, da je svet, ki ga prikazuje, pravljična konstrukcija, ki z realnostjo ali, natančneje, verodostojnostjo, da ne rečem minimalnim verizmom, nima zavezujočega odnosa. To konstrukcijo – bodisi kot pripovedovalka in komentatorka bodisi kot njena glavna akterka – ustvari prav naslovna junakinja, enajstletna hči zdravnikov Petra (Sebastijan Cavazza) in Nine (Jana Zupančič).

Gaja v tem svojem svetu, kot sugerira naslov in kot pritiče žanru romantične komedije, še zdaleč ni običajna punca. Je zelo simpatična, bistra in neustrašna, lucidna in duhovita, razumevajoča, odgovorna, zaščitniška, v šoli ne dela težav, za povrhu igra saksofon, ima rada jazz, se uči nemščino, probleme in stiske staršev (ter sveta nasploh) pa očitno razume bolje od njih samih.

Za nameček skorajda materinsko bedi nad svojo starejšo, petnajstletno sestro (Neža Smolinsky), tipično dajte-mi-mir in vse-je-brez-veze pubertetnico, ki rine v težave. Gaja je, skratka, punca brez napake (še dobro, da ne pleše baleta!) in ideal vsakega starša. Škoda, da jih ne izdelujejo serijsko.


Svet, ki Gajo obkroža in je obenem tudi scenografija filma, je svet višjega srednjega razreda oziroma njegovih samoumevnosti: prostornih in dizajniranih stanovanj, lepih stvari, lepih in prijaznih ljudi, dragih avtomobilov in računalnikov itn. Edina prava razpoka tega sveta in sprožilec filma je mamina odločitev (Jana Zupančič), da bo za leto dni odšla v Liberijo in se tam pridružila Zdravnikom brez meja. Malo zato, da »najde samo sebe«, malo zato, da kaznuje Petra, »ki ga nikoli ni doma« in »sploh ne pozna svoje družine«. Peter se tako znajde v vlogi samohranilca, ki se prvič zares sooča z odraščajočima hčerama in naporno vsakodnevno družinsko rutino. Gaji gredo nova razmerja bistveno bolje od rok.

Na ta okvir sta scenarista in režiser zelo rahlo pripela (pre)veliko tem in podtem: soočanje otrok z odtujenostjo staršev in njihovo ločitvijo, odraščanje, iskanje lastne identitete, najstniško medvrstniško nasilje, razmerje starš – kariera, nevarnosti svetovnega spleta, pedofilija itn.
 

Profesionalno zapakirana kratkočasna otroška komedija


A zdi se, da vsi ti problemi in »problemi«, s katerimi se mora soočiti Gaja in jih, da bo svet spet zaokrožena celota, tudi rešiti, niso zares namenjeni njej. Gaja je namreč edina, ki po vseh preizkušnjah ostane enaka, kot je bila na začetku filma, medtem ko se svet okoli nje spremeni: sestro po strašljivi izkušnji s pastmi interneta sreča najstniška pamet, oče se v vlogi starša počuti odlično in začenja novo romanco, mama bo očitno ostala v Afriki in Gaji se zdi, da »ne bi moglo biti bolje, kot je«. V tem smislu lahko na Gajin svet gledamo kot na profesionalno zapakirano kratkočasno otroško komedijo, ki sicer ni brez avtentičnih prizorov in dialogov (zlasti med sestrama) ter za otroški film pomembnih, a preveč preprosto vloženih edukativnih vložkov.

Da v tem strogo žanrskem smislu film deluje, gre v prvi vrsti največ zaslug impresivni igralski zasedbi – o Tari Milharčič v vlogi Gaje se sploh zdi, da je igra njena prihodnost, Sebastijan Cavazza pa samo še potrjuje svoj igralski razpon. V drugi vrsti pa tudi tekočim in duhovitim dialogom, nekaterim komičnim stranskim likom, kot sta hipohondrski inšpektor in birokratski paznik bolnišničnega parkirišča, glasbi (Sebastijan Duh), ki jo poganjajo predvsem jazzov­ske in rockovske interpretacije evergrina Zemlja pleše, ter minimalističnim podobam skoraj anonimnega »najlepšega mesta na svetu» (scenograf Miha Ferkov, fotografija Mirko Pivčević).