Tiskane izdaje
Zdi se, da se Aleš Šteger v novi pesniški zbirki Nad nebom pod zemljo tudi zaradi praznega prostora, ki izzveneva med pesmimi, udinja paradigmi manj je več. Trodelna struktura pesniške zbirke, dopolnjena s subtilnimi risbami Mitje Ficka, ima namreč premišljeno zasnovo.
Prvi del je, vsaj na prvi pogled, bolj konceptualen; začne se apokaliptično, z referencami na današnjo halucinatorno dobo, se nato odlije v komentiranje akta ustvarjanja in pahljačasto razpre vprašanja, kako osmisliti bivanje, posameznika, ustvarjanje.
Tudi zaradi matematične natančnosti nekaterih pesmi, ki mestoma spominjajo že na lego sestavljanko, in subverzije arhaične pesniške govorice ter tradicionalno pesniškega imamo občutek, da so pesmi, vključene v zbirko Nad nebom pod zemljo, pisane s panoramske perspektive. Ali pa vsaj, da gre v njih bolj kot za intimizem za koncept.
Panoramskost Šteger med drugim gradi s pomočjo zgodovinske perspektive (Zgodovina nenehnega upadanja nasilja. / Okrutni pračlovek, divji nomadi, kmečki upori. / Dandanes se ukvarjamo le še / S presno hrano, socialnimi omrežji, enakostjo spolov.), s sarkazmom, ki se spogleduje z anarhističnimi idejami, ločevanjem duše od telesa itd. Pesniški subjekt se v prvem delu zbirke pozicionira, markira svoj teritorij, ki ni omejen na tukajšnji zdaj, temveč nosi na očeh evropske plašnice in raste iz zavesti, da naša doba ni metafizična in da celo pesniško početje ne more prinesti odrešitve oziroma da gre zgolj za še en »upor proti koncu poletja«.
Dvom o kreativi (Dejavnost nadaljuje besedo koprena) tako lahko beremo bolj v luči zavzemanja distance kot pa resničnega skepticizma. Jasno je, da Šteger v tej knjigi ne plava proti toku zaradi (tematske) ostrine, ki bi jo izražale pesmi, pač pa zaradi redkobesednosti; tisto, kar je iztisnjeno, stoji. Posebej v krajših pesmih iz drugega dela – Območje slišnosti – se pesnikova strogost, brezkompromisnost do sebe in lastnega ustvarjanja preseli na mesta, v katerih je bival. V pesmi Ljubljana je na primer nepopustljiv, celo jedek (Že dvajset let spremljam / Bitko sršenov / Nad praznim smetnjakom), in nato spravljiv (Pod njegovim zarjavelim dnom / Sem doma.).
Menda tudi zaradi obstajanja v absolutni resničnosti in hkrati zavedanja, da resnica ne more biti več absolutna, Šteger proti koncu spelje zbirko na besedni led. Potem ko pregleda nekatere človeške fenomene in paradokse (V absolutni resničnosti / So možni / Vsi scenariji. / Naš spekter / Pa je ožina.), zavrta še v lastno naključnost oziroma naključno zvezanost z jezikom.
Tisti, ki se izreka, izraža človeško nezmožnost, vendar to počne s ponižnostjo. Le tako se lahko dokoplje do čudeža, sebe in prikliče stvari v prisotnost. Aleš Šteger se v tej zbirki, ki vključuje nekatere njegove najboljše pesmi, odreče podkovanosti, prisili, celo vednosti o poeziji; da bi dosegel absolutno ranljivost, izpostavljenost, piše toliko kot iz nič (kar lahko beremo tudi kot gledanje v brezno, iz katerega se porajajo besede in ki ga namerno ne poimenuje). Nad nebom pod zemljo je ena izmed redkih zbirk, ki jo zaradi izčiščenosti, praskanja po črnini črk, zlahka preberemo v eni sapi.
