Kritika manipulantov in manipuliranih

Burka lahko zariše veliko bolj ostro in neprizanesljivo družbeno podobo kot vzvišene moralitete ali nihilistični odrski pamfleti

Objavljeno
20. junij 2019 07.58
Posodobljeno
20. junij 2019 07.58
Razbiti vrč v režiji Vita Tauferja dokazuje, da potencialov burke ali farse ne gre podcenjevati. Foto Peter Uhan
Je v aktualni gledališki produkciji še prostor za klasično burko ali farso? Na prvi pogled bi bil odgovor negativen. Ta dramski žanr se zdi v današnjem diktatu ostrih, brezpogojnih sodb ter vsesplošnega moraliziranja preveč blag in nedorečen, predvsem pa benevolenten in odpustljiv do človeških zmot in zablod. Omledna satira na videz prevečkrat relativizira krivdo, če k temu dodamo praviloma srečen konec, gre za nesprejemljivo banalizacijo gledališča, ki ima – po mnenju mnogih – sila resno družbenopolitično poslanstvo, kjer velja le maksima neprizanesljivega obračuna in jasna črno-bela kvalifikacija dogajanja.

In vendar Razbiti vrč Heinricha von Kleista, ki ga je v ljubljanski Drami režiral Vito Taufer dokazuje, da je lahko burka še kako učinkovit družbeni komentar, pravzaprav je veliko bolj učinkovita kot danes normirana­ tendencioznost in odkrito družbenopolitično agitiranje. Res ima vse »pomanjkljivosti« ironične ­distance in lahkotnosti ter preforsiranih in karikiranih likov, vendar je to zgolj površen­ vtis, zaradi sugestivnosti so njene kritične osti pravzaprav še potencirane. Ob vsesplošnem – spet zgolj navideznem – deljenju odpustkov lahko burka zariše veliko bolj ostro in neprizanesljivo družbeno podobo kot vzvišene moralitete ali nihilistični odrski pamfleti, kakršnim smo velikokrat priča v današnji spolitizirani odrski publicistiki.

Odločitev, da bo Razbiti vrč (prevod Andrej Rozman - Roza, priredba Mate Matišić) uprizorjen v formalno in vsebinsko avtentični interpretaciji, se je zato pokazala za upravičeno. Res so v ospredju predvsem vprašanja človeške nravi, vendar so ob tem osvetljene še številne druge dileme, od samopašnosti in zlorabe oblasti do lokalnih, regionalnih ter celo globalnih političnih in družbenih mahinacij (nizozemski kolonializem), čeprav v obliki bolj neobveznih, mimogrede navrženih informacij. In kar se zdi najpomembnejše, Kleist je neprizanesljiv do vseh protagonistov, tako do manipulantov kot do manipuliranih, kljub družbeno pogojeni hierarhični podrejenosti so vzrok za arogantne zlorabe velikokrat ponižnost, predvsem pa zarobljenost in omejenost slehernikov, ki se praviloma ukvarjajo zgolj z majhnimi, partikularnimi in nepomembnimi problemi.

V Razbitem vrču smo priča tudi nekaterim dokaj nenavadnim, vendar sugestivnim igralskim kreacijam. Jurij Zrnec v osrednji vlogi vaškega sodnika Adama je nedvomno prepričljiv, čeprav se zdi konstantna blazirana opitost ponekod moteča, korekten je Branko Šturbej kot sodni svetnik Valter v shizofreni dvojni poziciji pedantnega legalista in pragmatičnega arbitra brez zavezujočih načel. Zato pa sta svojevrstno ­presenečenje Marko Mandić in Polona Juh, ki ju je mogoče redko videti v tovrstnih (tragi)komičnih vlogah, vendar sta zelo suverena tudi v tej karikaturni legi. Tukaj je še Maruša Majer v vlogi Eve, ki svoj molk skozi celotno predstavo odlično kompenzira v sklepnem eruptivnem izbruhu, ki zadeve postavi na svoje mesto.

Oziroma jih pušča odprte. Z epilogom se fabula sicer konča,­ vendar v odprti formi, ki ­nakazuje stanje permanentnega urejenega kaosa, kjer se nikoli nič zadovoljivo in dokončno ne uredi. V kakšni drugačni dramski izpeljavi bi to bil moralistični poduk o eksistencialnem absurdu ob večnih zasilnih in kozmetično improviziranih korekcijah družbenih odnosov ter povod za resignacijo. Vendar farsa ta ­nihilizem spet uspešno ­transformira v nekakšno nujno zboganost s svetom, ki je sicer iracionalen, nujno pomanjkljiv in praviloma podvržen prvinskim nagonom in strastem, ki jih »civilizacija« zgolj prikrije, vendar tudi lamentiranje nima pravega smisla. Prav v tem se zdi tudi aktualnost te Kleistove miniature, ki ni zgolj ­prostodušna travestija, temveč tudi dovolj natančna analiza stanja, ki je človeštvu imanentno in očitno ostaja brezčasno. Da bi prepričali občinstvo, da zadeve niso ­časovno determinirane ali ­omejene na fiktivno odrsko projekcijo, igralke in igralci ob aplavdiranju ob koncu predstave vztrajajo v svoji gledališki pozi in maniri.