Mojster in Margareta

Po motivih romana M. A. Bulgakova. Lutkovno gledališče Ljubljana.
Objavljeno
13. junij 2018 12.00
Posodobljeno
13. junij 2018 10.31
FOTO: Jaka Varnuž
Anja Radaljac
Anja Radaljac
Mojster in Margareta, intermedijski, interaktivni gledališki projekt, ki so ga v Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) zasnovali Tomáš Žižka, Mirjana Medojević in Matija Solce, je eden izmed najbolj ambicioznih in razvejenih gledaliških projektov v zadnjem času pri nas in prinaša vsaj sedem ur izvirnega gledališkega materiala.

Z bogastvom pristopov, medijev, postopkov in eksperimentiranjem je Mojster in Margareta uspešna in izzivalna predelava enega izmed najbolj večplastnih romanov prejšnjega stoletja, ki se poigrava s prehajanjem med fantazijskim, metafikcijskim in »realnim«, sanjskimi, fantastičnimi podobami ter satirično predelavo realij ruske družbe v prvi polovici 20. stoletja.

Podobno kot roman je tudi projekt Mojster in Margareta razdeljen na tri dele; v tem primeru gre za dve ločeni predstavi, dva različna svetova: Vražji triptih v režiji Matija Solceta ter Margareta, gledališki evangelij v režiji Mirjane Medojević, pri čemer se Vražji triptih cepi tudi sam v sebi.

Oba dela projekta povezuje začetna »proslava« ob sedemdesetletnici LGL, ki jo prekine vpad fiktivnih junakov iz Mojstra in Margarete. »Proslava« se zruši, gledalstvo pa nato lahko spremlja tri predstave – eno izmed različic Vražjega triptiha ali Margareto.

Vražji triptih je zastavljen kot »interaktivno potovanje« po LGL, med katerim se občinstvo sprehaja skozi preobraženo gledališko hišo; Vražji triptih aktivira celotno zgradbo, po kateri so nameščene interaktivne instalacije, projekcije, lutke, ki jih dopolnjujejo kratki gledališki fragmenti, drobci igre, ki se sestavlja poljubno in subjektivno pri vsakomer, ki spremlja predstavo. Občinstvo vodijo po hiši igralke in igralci, a vodenje je ohlapno in občinstvo se na posameznih postojankah lahko zadržuje tudi dalj časa, na primer v »kliniki«, kjer si pravzaprav lahko ogledamo delo v lutkarskih delavnicah.

Vražji triptih občinstvu med sprehodom ponuja dve vzporedni poti, Mojstrovo in Margaretino, in četudi se postojanke pogosto odvezujejo od romana, je »Mojstrova pot« vsaj v neki meri zastavljena kot »iskanje umetnika«, kot poskus umetniške realizacije – občinstvo je tako na primer izzvano k recitaciji na odru, pisanju poezije, učenju petja ipd. Interpretacije videnega so številne, pot po gledališču pa neponovljiva. Gledalstvo, razdeljeno na »mojstre« in »Margarete«, se ponovno združi pri koncu v Tunelu, kjer se odigra igra, ki sledi motivom mojstrovega romana. Težava prvega dela je predvsem v površnosti izvedbe, ki občasno zbuja vtis »campovske« estetike.

Margareta, gledališki evangelij je nekoliko bolj klasično zastavljena predstava, ki sledi Margaretini poti po srečanju z mojstrom in prevprašuje vlogo ženske, ki je postavljena v vlogo ustvarjalčeve sopotnice.

Z odlično igro in igrivim prehajanjem med fiktivnimi prizori, ki sledijo Margaretini poti, ter »realističnimi« prizori, ki gradijo zgodbo o ustvarjalnem procesu Margarete, predstava odlično zgradi Margaretin lik ženske, ki živi za moškega ter se žrtvuje zanj in realizacijo njegovega ustvarjalnega potenciala, pri čemer Margareta, gledališki evangelij izpostavi tudi pisateljevo ženo Eleno Bulgakovo kot osebo, ki je poskrbela, da je roman ugledal luč sveta (danes bi lahko rekli, da je nastopila v vlogi knjižne agentke), in poudarja, da njena vloga še zdaleč ni nepomembna ali lahko odpravljiva.

Po drugi strani predstava na žalost ne postavi (vsaj ne dovolj) vprašanja o položaju ustvarjalke v sodobnem svetu, ki se pravzaprav ponuja samo: »Margareta« danes ne (nujno) podpira moškega ustvarjalca, temveč ustvarja sama – toda ali so s tem razrešene vse zagate?

Mojster in Margareta je predstava, ki jo lahko gremo gledat večkrat – ne le zato, ker to zahteva njena dvodelna (oz. tridelna) forma, temveč zato, ker sta oba dela zelo slikovita in razvejena ter bi ju bilo zanimivo spremljati več kot enkrat.