Ocenjujemo: Antigona

Sofokles. Režija: Eduard Miler. SNG Drama Ljubljana.

Objavljeno
30. januar 2017 11.30
Nika Arhar
Nika Arhar

Redkokdaj besede iz klasičnega teksta zazvenijo tako sodobno in aktualno kot v dramaturško-režijski zasnovi Žanine Mirčevske in Eduarda Milerja (ter izvedbi igralske sedmerice!), ki Sofoklovo Antigono in njen družbeno-časovni kontekst prebere na novo in jo postavi s precizno naglašenimi poudarki, da v njih ugledamo vznemirljiv razmislek o našem tu in zdaj.

Začetna podoba je zgovorna in zadene natanko v jedro interpretacije: Antigona, revolucionarka in anarhistka, je že mrtva, prekletstvu svojega rodu ne more ubežati, izgubiti tako nima ničesar več. Uprizoritvena dispozicija dosledno razpira in poglablja to idejo z že revolucionarnim pridihom, vzporednim Antigonini odločni poti.

Totalnost vizualno sivega migotanja, zvočne neizprosnosti in gromke jasnine v rdečo odete Antigone daje vedeti, da ji gre pri svoji stvari prekleto zares. Antigona Nine Ivanišin je močna in nepremagljiva figura, ki ima na svoji strani celotno vesolje, ne ker bi zagovarjala edino pravilno ali privilegirano resnico, temveč ker sprejema njej namenjeno usodo in radikalno objame smrt.

Svet človeštva se kaže predvsem kot siva pustinja (Branko Hojnik), s povednimi lučnimi opozicijami (Andrej Hajdinjak), negotova, večinoma prepišna zamejenost, ki jo video (Atej Tutta) zarisuje čez celoten prostor, z jasno navezavo na antično prizorišče kot izvor in simbolno razsežnostjo znotraj interpretacije današnjosti.

V tem svetu ne gre za preprost upor posameznice proti oblasti ali boj med etičnimi vrednotami in zakoni, ki jih zagovarja ena ali druga stran; na eni strani je odnos med Antigono in Kreonom Jurija Zrneca vzpostavljen kot arena dveh enako močnih nasprotujočih si prepričanj (ali interesov), ki ne upa več na spravo; konec koncev je to svet, kjer vsak stoji sam zase in vsaksebi, poti dramskih oseb se ne križajo, stojijo kvečjemu druga poleg druge, govorijo v mikrofon, v svet in ne drugemu, brez čustvenih izrazov in na videz nezainteresirano, žene jih zaverovanost v svojo lastno misel, ki utira svoje pomenljive brazde v minimalnih izrazih igralskega obraza in telesa.

Na širši ravni pa prav Antigona s pomočjo jasnih scenskih intervencij s svojo perspektivo izstopa iz tega črno-belega sveta (barvno naznačenega tudi v kostumografiji Jelene Proković); obrambo njenega stališča o pokopu brata prevzamejo drugi, sama pa se dvigne nad vsakršno udejanjeno antiutopijo delitev in nemogočega konsenza, brezprizivno zavrne in pod temeljni vprašaj postavlja cel svet, kakršen je, ciklično zgodovino človeštva, njegovih zaslepljenosti in destrukcij.

Nihilistična pozicija jo zasidra v sedanjost in v svobodo odprtih otroških oči brez strahu. Ta del njenega habitusa prevzame gledišče celotne uprizoritve, v priredbi, ki z nekaj krajšavami učinkovito zgosti besedilo okoli temeljnih miselnih premis in pomenljivo premesti predvsem vlogo tebanskega zbora – več teh replik izklicuje Antigona, njej pripada širše razumevanje, funkcijo sodobnega zbora pa prevzame Damir Avdić in z odlično vpetimi teksti songov rokovske kitare dopolnjuje, komentira, pojasnjuje in odpira nova vprašanja starega besedila; in enako velja za vizualno igro zapisa prvega songa. Ja – (pri) Antigoni gre zares, kot gre zares tudi danes.

Uprizoritev vse odrske elemente zajame v čvrsto in kompleksno obravnavo predlogov, ki zarisuje različne plasti, z jasno usmeritvijo in odprtimi, intrigantnimi implikacijami. Ne nazadnje za premislek o moči in pomenu Antigoninega aktivizma znotraj dane razporeditve položajev še zdaleč ni zanemarljivo, da sta tudi stražar (Vanja Plut) in videc Tejrezias (Saša Pavček) ženski, konec pa lahko nesojenemu ženinu (Nik Škrlec) prinese le filmsko skoreografirano smrt.