Tiskane izdaje
Vsako leto se pojavi kakšna Bella figura. Namreč predstava po sodobni drami cenjenega dramatika ali dramatičarke, ki naslavlja izpraznjenost in osamljenost sodobnega človeka iz srednjega oz. višjega meščanskega razreda, zlaganost naših odnosov, diktaturo ideala romantične ljubezni, ki ga ni mogoče zadovoljiti, trpkost razočaranja, ki je integralni del vsakega razmerja in tako dalje.
Obenem je za ta dela – vključno z Bello figuro – značilno, da se te tematike odpirajo skozi situacijo, ki se začne razvijati iz minimalnega, naključnega impulza ter se naposled razvije v pravo medosebno kataklizmo, iz katere nihče ne izide enak, kot je vstopil vanjo.
Žanrsko je predstava Bella figura na spletni strani MGL opredeljena kot komedija – in tudi to je za ta tip dramskih besedil običajno. Nič ne pomaga, da je, med drugim, Reza sama izjavila, da ji ni prav, da se ljudje ob njenih igrah smejejo; igra o petih (bežnih) znancih, ki se tokom drame na nenavaden način razgalijo in razvijejo bolj ali manj – odvisno od tega ali je gledalec dobro seznanjen z žanrom – nepričakovane medsebojne odnose, bo stežka izzvala kaj več kot (zgolj?) smeh, kajti idejno ostaja znotraj okvirov žanra, ki bi mu pogojno lahko rekli 'nova meščanska dramatika'.
Odtujena zakonca (Françoise in Éric), Éricova mati oziroma Françoisejina tašča (Yvonne) ter Boris, mož Françoisejine najboljše prijateljice na zmenku z ljubico (Andrea), nesrečno mamo samohranilko, ki vselej naleti na moške, ki ji ne morejo ponuditi varnosti in skrbi – mar niso to liki, s katerimi smo se že neštetokrat srečali? In ali se nismo, nenazadnje, prav tolikokrat srečali tudi z vsebino njihovih razmerij? Nismo iz tega še nikoli vlekli vzporednic z občim modusom sodobnih družbenih razmerij?
Obenem se tudi zdi, da velja za ta žanr tako rekoč 'predpisana režija': urejena, natančna, ritmično in atmosfersko učinkovita, z zgolj nežnim pridihom ekscesnosti. Bella figura v režiji Mateje Kokol je vse to. Kaj bi ji sploh bilo mogoče očitati? Vsi elementi predstave (scenografija, luč, glasba, igra …) so dobro medsebojno usklajeni, igralci so uigrani in prepričljivi.
Postavitev, ki ohranja scenografijo tokom predstave ves čas na istem mestu (nepremično), dobro zasleduje ujetost v prostor in čas dogajanja, ki je pri Rezi sicer pogosta in večpomenska. V Belli figuri so igralci ujeti v okolici restavracije, kamor so prišli na večerjo. Četudi so liki zdaj v avtomobilu, zdaj v garaži, zdaj v restavraciji, zdaj zunaj nje, se vseeno zdi, da so zataknjeni s prav temi ljudmi, na prav tem kraju, ki mu – tako kot svojim življenjem? – ne morejo ubežati.
Boris, ki mu je neprijetno, da ga je Françoise zalotila z Andreo skuša nenehno prekiniti srečanje, odpeljati Andreo domov in biti sam, Andrea, ki z Yvonne kot mimogrede spregovori nekaj intimnih besed o odnosih, reče, da je ona tista, ki bi rada odšla, pa vedno ostaja, Yvonne je ujeta v trenutek, ker je dementna in v bolezni vse pozablja, zakonca Françoise in Éric pa sta ujeta v mehanizme družinskega razmerja, ki ga oba že v drugo neuspešno zasledujeta.
V tem smislu lahko tudi razumemo zofo, ki stoji sredi odra in tokom igre pridobiva različne vloge (avto, klop, sprejemnica v restavraciji …) – nenehno poskušamo ubežati nekim mehanizmom in odnosom, a obenem ohranjamo isti način delovanja (isto zofo), zato ni čudno, da se nič ne spremeni.
Predstavi ne gre veliko očitati: kar si zastavi, tudi izpelje. Težava je, kakor že nakazano na začetku v tem, da ne presega nekih vnaprej zastavljenih matric ter žanrskosti in na idejni ravni ne ponuja ničesar prav zelo novega: naposled se še sama ujame v isto zanko kot dramski liki – bi bilo treba zofo vseeno kam premakniti?
