Ocenjujemo: Butnskala

Emil Filipčič, Marko Derganc. Režija: Vito Taufer. Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana.
Objavljeno
01. april 2016 18.08
Matej Bogataj
Matej Bogataj

Butnskala; pravzaprav lahko zdaj, po skoraj štirih desetletjih, po tem, ko je radijska igra dobila artikulacijo na filmu in v stripu in zdaj še odrsko realizacijo, rečemo, da je njena usoda enako neusmiljeno zmagovita kot tisto, kar popisuje – kot pot na oblast skupine zanesenjakov, ki se v terapevtske namene butajo.

Imajo, kot vsaka sekta, svoj ideološki in operativni­ del, notranjega in zunanjega sovražnika, ter represivni aparat. Seveda, konec sedemdesetih je bil čas, ko je slavilni žanr zmagovitih veteranov še obstajal, vendar le kot pompozna praznost in predimenzioniran heroičen spomin, torej je bil lahka in hvaležna žrtev Filipčiča in Derganca, ki sta v poudarjeno premem govoru odigrala vse vloge, v precej partizanskih pogojih, kolikor beremo v Genezi, v Filipčičevem romanu Serafa s Šarhove 2, predvsem pa je igra nastajala sproti, glasovi kot da so si sami izborili vloge, včasih na začudenje obeh, vse skupaj je nastajalo sproti in improvizirano.

Hitro in skoraj naključno prehajanje skozi vloge in zmaknjen način govora, ki je zmagovito ponarodel in dobil imitatorje in epigone v radijskem in teve mediju, je zaščitni znak, točka butnskalske ortodoksije oziroma morebitnega odstopanja. Zato je vsakokratna realizacija tvegan poskus na meji herezije; Derganc, ki je avtor stripa, je zadevo razrešil tako, da je dal vseh svojim vlogam lastne obrazne poteze, samo različno postarane, enako Filetovim.

Uprizoritev pod vodstvom režiserja Vita Tauferja, tudi scenografa in kostumografa, ob dramaturškem prispevku Marinke Poštrak, je prvi del postavila na prazen oder, kot niz skečev, z butnglavci kot nekakšno terapevtsko skupino odprtega tipa, ki jo opazuje pripovedovalec in pričevalec Ervin Kralj, Matija Vastl ga zastavi kot simpatičnega in stvarnega fanta s trobento, vendar brez ontološke­ negotovosti in delirantne izgubljenosti.

Skupina butajočih entuziastov iz igralskih ansamblov obeh hiš razvije vsak svojo komedijsko miniaturo; vse pod budnim ideološkim očesom Profesorja, ki mu Blaž Šef da nekaj okretne nevrotičnosti, in pod vodstvom Eminence, ki ga Miha Rodman zastavi kot manipulantskega šefa sekte, on je nevaren in uglajen motivacijski kolovodja in ne brez blazirane karizmatičnosti.

Potem je nekaj zaresnih pehotnih in batinaških vlog in Fanči kot šefica je v interpretaciji Vesne Jevnikar prav bojevita in zagnana, posebej dobro je doziran verizem pri dvojni agentki in v temelj položeni žrtvi Mici, ki jo odigra Mojca Partljič. Vendar kot da prizori ne zdržijo ves čas kohezivnosti in razpadajo na skeče, niti ne zelo smešne, saj jih (pre)poznamo, verjetno ravno zaradi improvizirane narave predloge.

Vendar si uprizoritev nanudi in aktualizira predvsem; ko butnglavci praznujejo, sledimo njihovim dvornim ritualom, ki prek Bregovićevih balkanijad postopno napredujejo proti splošni govejizaciji in oberkrajnerstvu; to je cena zmage in svobode, represija in obsojenost na pritlehno domačijskost. Pobeg v vesolje se v takšnem pokaže kot racionalna opcija.