Ocenjujemo: Čarobna piščal

Wolfgang Amadeus Mozart. Dirigent: Robert Houlihan. Režija: Bruno Berger-Gorski. SNG Maribor.

Objavljeno
07. oktober 2014 13.47
Borut Smrekar
Borut Smrekar

Čemu vnašati v Čarobno piščal nove, zunanje vsebine, ko pa je v operni literaturi del, ki takšne posege zares potrebujejo, že tako ali tako preveč, je vprašanje, ki se zastavlja ob novi mariborski­ uprizoritvi. Režiser Bruno Berger-Gorski pri utemeljevanju svojega koncepta ne v komentarju v gledališkem listu ne v odrski izpeljavi ni posebej prepričljiv.

Dogajanje je postavil v ogromno knjižnico, v kateri Tamino na Sarastrovo pobudo študira neko knjigo, ob čemer zaspi in se mu predstava odvije kot blodnje. S »prizemljitvijo« vsebine in postavitvijo dogajanja v en prostor se je režiser zelo omejil in hkrati vzpostavil dodatno distanco med odrom in občinstvom.

Režijska izvedba v okviru danega koncepta v začetku še deluje dokaj čvrsto, a se kmalu izpostavi problem kontrasta, ki se posebej zaostri v drugem dejanju. Režiser se je tega verjetno zavedal in skušal ubežati monotonosti z »baletnimi« mašili in zlasti z neposrečenim Papagenovim pohodom med občinstvo, kar ni odpravilo razvlečenosti in odsotnosti stopnjevanja k finalu.

Papageno je sploh v vsakem pogledu moteče zastavljen lik, saj zaradi pretiravanja bije iz uprizoritve in zastavlja tudi vprašanje okusa. Scena Daniela­ Dvořáka učinkuje impresivno, a hkrati zamejuje, k čemur dodajo svoje tudi neposrečeni kostumi Alana Hranitelja. Velja pa poudariti, da je predstava v uprizoritvenem pogledu profesionalno veliko bolje zastavljena in izpeljana kot večina izdelkov italijanskih »mojstrov« na istem odru.

Dirigent Robert Houlihan je začel obetavno in gledano v celoti orkestru ni kaj posebnega očitati, če odmislimo nekatere artikulacijske nerodnosti, posamične intonančne zdrse in atako, še zlasti v akordih s tromboni, ki so zaradi drugačnosti sodobnih inštrumentov tako ali tako pogost problem.

Hitri tempi z neupoštevanjem dunajske tradicije (kar ni nič slabega) so obetali živo predstavo, vendar se je že v drugem delu Taminove arije zagon izčrpal in se v nadaljevanju (še zlasti od recitativa v prvem finalu dalje) ni bilo več mogoče znebiti občutka, da je cilj predvsem priti do konca partiture.

Tempi so bili po večini (pre)hitri, kot bi hoteli zakriti splošno izrazno medlost in odsotnost intenzitete izvedbe. Pevci so bili dobro pripravljeni, a so vloge ostale izrazno neizdelane. Vse navedeno je še bolj izpostavilo šibke plati postavitve.

Andreja Zakonjšek Krt in Martin­ Sušnik sta dobila glasovno ustrezni vlogi in dobro izkoristila priložnost. Pamina je gotovo ena najboljših kreacij Zakonjškove v zadnjem času. Tudi Sušnikov Tamino je najboljše, kar je doslej poustvaril. Pevec ni le pomembna pridobitev za ansambel, pač pa tudi širše.

Še vedno pa zveni nekoliko rezko, ker zaradi ne­elastičnosti prepone njegov ton ne »zaplava«, izboljšati bo treba tudi vzpostavitev kontakta med trdim nebom in prepono tik pred tvorbo tona (začetki fraz). Oboje je dosegljivo in potrebno na poti k pevski odličnosti.

Marcos Fink v vlogi Sarastra, ki se sicer zaseda s serioznim basom, v okviru uprizoritvenega koncepta učinkuje dobro, vendar zna biti na svojem primarnem glasovnem področju (Figaro, Don Alfonso, Leporello) še močnejši.

V zasedbi je, razveseljivo, vrsta mladih pevcev, a je treba tudi njihove nastope v profesionalnem gledališču ocenjevati s profesionalnimi merili. Nina Dominko zasluži pohvalo za svoj prvi nastop v zahtevni vlogi Kraljice noči. Vendar kolorature v tej vlogi še zdaleč niso vse. Paziti bo treba na rezek prizvok,­ v tremolo prehajajoč ­vibrato in vodenje linij v prvi ariji, v celoti gledano pa tudi na fraziranje in predvsem na izraz, če pustimo ob strani druge ­malenkosti.

Papageno in Papagena žal nista zmogla vzpostaviti ravnotežja Pamini in Taminu. Jaki Jurgec v tem trenutku za vlogo Papagena pevsko ni ustrezen. Mozarta bi le kazalo péti, ne pa vzklikati. Tudi scensko je bil v vseh pogledih pretiran, pri čemer je težko reči, kaj je vzrok in kaj posledica. Mojca Bitenc je, sodeč po drugih nastopih, v vlogi Papagene glasovno napačno zasedena in je bila bleda. Prav tako je izpostavljena vloga Monostatosa glasovno in izrazno precej nad dosegom Dušana Topolovca.

Presenetljivo dobre so bile Tri dame (Katja Konvalinka, Valentina Čuden, Dada Kladenik) kot tudi Trije dečki (Eva Černe, Petra Crnjac, Inez Osina). Svečenika sta bila neuravnotežena: Klemen Torkar prezenten, Alfonz Kodrič, ki je pel tudi pomembno vlogo Govornika, bled.

Pri govoru v nemškem jeziku so bili pevci večinoma dostojni, nič slabši od mednarodnih zasedb v večjih gledališčih. Papageno je imel del govorjenega besedila tudi v slovenščini. Slovensko besedilo je mestoma posrečeno, mestoma pa zgolj odvečno opisuje, kar tako ali tako vidimo na sceni, pri čemer deluje visoka raven jezika ne­usklajeno s Papagenovo siceršnjo primitivnostjo (kot je zastavljena v uprizoritvi), kar še podkrepi neponotranjenje takšnega jezika pri podajanju besedila.

Zbor je bil dobro pripravljen (Zsuzsa Budavari-Novak), vendar je pel ravno in nekoliko trdo. Pri tovrstnih delih je še bolj kot sicer pomembna kakovost tona in na tem področju bo treba še marsikaj postoriti.

Mozartove opere pri nas niso bile nikoli posebej priljubljene. Uprizoritev Čarobne piščali je zato redek in toliko bolj dobrodošel dogodek. Kljub kritičnim pripombam je tokratna uprizoritev gledano v celoti dosti boljša od tiste iz leta 2003.