Ocenjujemo: Dantonova smrt

Dantonova smrt režiserja Aleksandra Popovskega je perverzna parafraza izjave, da naj ljudstvo, če nima kruha, je potico. V njej ni prepoznavne ironične distance, zgolj gola premestitev družbenega in medijskega fenomena, vulgarna­ eksplikacija sodobne družbe spektakla. Revolucija je postala potrošniški artikel, le da oblast na krožnike lačnega ljudstva ne meče več okrvavljenih giljotiniranih glav, temveč jim ponuja razvedrilni spektakel, ki nahrani njihove čute do otopitve in popolne družbene pasivizacije. In kako se lahko ta ideja materializira očitneje kot v formatu sproščene pogovorne televizijske oddaje, z estetizirano teatralizirano televizijsko sceno (Nastja Miheljak), označevalnimi­ svetlobnimi efekti (Boštjan Kos) in glasbenimi napovedniki (Laren Polič Zdravič) vred. Težko pa ...