Ocenjujemo: Deklica z zmajem, Sezona lova

Na predvečer letošnje 6. Plesne nacionale v Španskih borcih sta bila premierno uprizorjena solo Deklica z zmajem avtorice Enye Belak in predstava Sezona lova koreografa in plesalca Milana Tomášika.

Obe predstavi je mednarodna komisija na lanski Plesni nacionali med prijavljenimi deli slovenskih producentov predlagala v koprodukcijsko sodelovanje zavodu En-Knap. Letos je taista nagrada pripadla Maji Kalafatić in Marii de Dueñas López za projekt Betwixt in pa Benceju Mezeiu za projekt Zajeto gradivo.

Polurni solo Deklica z zmajem ne le z naslovom, ampak tudi uprizoritveno učinkuje, kot da gre za delo rosno mlade najstnice, čeravno je Enya Belak absolventka­ vizualnih komunikacij na Fakulteti za dizajn. Motiv otroka z zmajem je pomensko postavila v širši okvir, v katerem je zmaj metafora za odmik v zasanjan svet ugodja, ki se kaj hitro strga z vajeti, pa naj bo to odvisnost ali umik pred težo vsakdanjika, pri čemer avtorica »ježe na zmaju« niti vsebinsko niti izvedbeno ni zaostrila in je vseskozi naivno punčkasto lebdela v nekakšnem vmesnem prostoru, mestoma dekoriranem s sladkobnimi projekcijami.

Predstava sestoji iz od povsod nabranih in nemalokrat videnih gibalnih elementov in všečno zloščenih prizorov, brez razmisleka o strukturi kot ne nazadnje o vsebini, predvsem pa brez ustvarjalnega tveganja, ki presega odrsko samovšečnost in je neizogibno za avtorski podpis, pa naj bo ta na začetku izpisan še tako slabo čitljivo ali negotovo.

Koreograf in plesalec Milan Tomášik se je v predstavi Sezona lova lotil postavitve telesa, ki bi proizvajalo specifično gibalno kvaliteto, a pri tem ne bi ponujalo zgolj ene zgodbe ali pomena. S šestimi soplesalci je postavil gib v okvir lova, v katerem so zgoščeni vitalizem preživetja, užitek in uničevanje, ter ga povezal v duet s tremi koncerti – Concerto grosso I., II., III. sodobnega slovaškega skladatelja Vladimírja Godárja.

Po abstraktno zastavljeni koreografiji je mogoče sklepati, da je bil koreografov namen uprizarjanje giba, ki bi »zgolj« asociiral na divje in živalsko, ne nazadnje je lov uprizorjen tudi skozi partnersko razmerje med žensko in moškim,­ katerih duet kot nekakšen resničnostni šov oziroma športno prireditev precej okorno sproti komentira eden od plesalcev.

Čeravno predstava vsebuje nekaj zanimivih in dodelanih sekvenc, kot na primer v prizoru, v katerem se ob glasbi z neobaročnimi prvinami plesalci spajajo v gibljive slike oziroma v baročna lovska tihožitja, avtor s soustvarjalci ostaja na pol poti.

Struktura učinkuje kot naključna povezava prizorov, predvsem pa se zagata kaže v nedorečenosti uprizarjanja dinamike razmerja med abstraktnim in asociativnim, da ne rečemo ilustrativnim, v kar mestoma zdrsijo nekatere gibalne kombinacije.

V predstavi je najbolj premišljen prizor, ki bi dejansko lahko bil izhodišče uprizoritve, sklepni solo Tine Valentan, v katerem je plesalka ob sugestivni Godárjevi glasbi z natančno izvedbo in osmišljeno dinamiko ustvarila vtis prevajanja lastnih »notranjih« motivov in zgodb v asociativno bogat abstrakten gib. V celoti petdesetminutna predstava s sicer zanimivimi posamičnimi elementi ostaja ohlapna in (še) neizdelana, bolj kot predstava raziskovalna študija.