Ocenjujemo: Dnevnik Diane Budisavljević

Film, ki z jasno protifašistično držo obsoja črni madež v hrvaški zgodovini, sporoča, da je vsak izgovor, da ne pomagamo sočloveku v stiski, jalov.

Objavljeno
06. februar 2020 06.00
Posodobljeno
06. februar 2020 06.00
Igor Samobor kot Julije Budisavljević in Alma Prica kot Diana Budisavljević Foto arhiv Kinodvora
»Jaz sem Živko. Kdaj sem rojen, ne vem. Kje sem rojen, ne vem. Ne vem niti, kdo so moji starši.« Tako se začne pretresljiva pripoved preživelega otroka s številko 1128, zdaj skoraj osemdesetletne žrtve ustaškega genocida nad Srbi med drugo svetovno vojno. Taborišča, v katera je kolaborantska oblast Neodvisne države Hrvaške (NDH) poleg židovskih žena in otrok trpala tudi pravoslavce, je preživel zaradi Diane Budisavljević, Avstrijke, katoličanke, žene srbskega zdravnika, ki je sredi vojne reševala iz taborišč srbske otroke – v nasprotju z židovskimi otroki se zanje ni zavzel nihče drug.Živko, Nada, Zorka in Milorad ...