Tiskane izdaje
Dramsko besedilo Evropa, prejšnje leto nagrajeno z Grumovo nagrado, inteligentno izpisuje poraz vsega intelektualnega in humanističnega, in to prav v tej Evropi, ki je zrasla na vrednotah, ki jih zdaj tako zlahka odmetava.
V tem, vseskozi utapljajočem se evropskem senu, mladi diplomant književnosti Maks, brez službe, doma, denarja in še celo brez vrst, v katerih bi čakal na svojo priložnost »običajnega življenja srednjega razreda«, doživi pošasten privid in v obcestnem jarku odsanja svojo nočno moro vrnitve v rodni kraj, kjer pa materinsko naročje ne oddaja več topline, temveč v obupu – in združenosti celotne vasi – le še pogoltno sega po hranljivem kosu sinovega mesa.
Uprizoritev v režiji Renate Vidič in dramaturgiji Eve Kraševec ta razmesarjeni svet in usodo mladega diplomiranca v njem razume kot globalni pojav, nujni preostanek bleščeče Evrope oziroma njeno obrobje, ki postaja večje od glavnice, fantazmagorijo domačega kraja pa začini s prepoznavnim slovenskim koloritom, slonečim na bogati tradiciji literarnih in gledaliških obdelav majhne samozadostne in zatohle domačijske skupnosti z župnikom in gostilničarjem na čelu. A kritični poudarek tokratne uprizoritve ni usmerjen v to provincialno preživetveno grotesko, temveč v center, ki jo generira – Evropo kot veliko abstraktno mati.
Kritika evropskih mehanizmov je večkrat izpostavljena tudi v parolah ali tem podobnih simbolnih podobah z nekoliko dislocirano aktivistično namero (na primer vzklik Ev-ropa, ironično mahanje z zastavo, vaščani kot zombiji, avtobus, ki vozi »v nikamor«, nakupovalni voziček s črnim balonom, gromozanski svinčnik za prisiljeni podpis pogodbe z neznano vsebino itd.), kot da samo odrsko dogajanje tega ne zmore izraziti. Sporočilo je v samem dogajanju sicer jasno, res pa mu umanjka prave mesenosti, kafkovske tesnobe, blodnjave groze in napetosti.
Člani vaške skupnosti sicer oblikujejo prepoznavne slovenske tipske značaje, a glede na premestitev kritične pozornosti se zdi premalo razdelano vprašanje, kakšno vlogo nosijo v tej evropski kataklizmi. Lahko jih ugledamo kot vabeče manipulante Ev-rope ali kot njene žrtve, a so vse preveč sprijaznjeni s svojo vlogo pogoltnih volkov, da bi njihova ambivalentnost zares prišla do izraza, pa če pogrešamo več groteskne bizarnosti ali napetosti suspenza. Izjema pri tem je Saša Pavček kot Maksova mati v nenehnem preobračanju arhetipa matere in kurbe.
Problematičen se izkaže tudi Maks, osrednji lik, ki bi ga morali najbolj razumeti, saj preko njega spoznavamo okolje, se z njim čudimo in opazujemo svet, a Aljaž Jovanović njegovo naivnost, ki se ji nesrečna usoda pač zgodi, večinoma pelje daleč v izgubljenost, pasivnost in neodločnost, skorajda nevidnost, da se človek že vpraša, komu Ev-ropa sploh dela škodo. Idealom in vrednotam, ki jih ne pooseblja nihče več?
Uprizoritev tako daje vtis, da je z nekaj jasnimi, uprizoritveno sicer zanimivimi mnenjskimi sporočili, opravila tudi z refleksijo predloge. Čeprav se na trenutke odmika od fikcije s pripovedovanjem v mikrofon in se posluži potencialno intrigantne, igrive uporabe mobilne scenografije (Bine Skrt), ki izpostavlja tudi osnovno, ogoljeno situacijo teatra, pri zapolnjevanju te deluje nekoliko okorno in neutečeno.
Ta metaokvir igrive surovosti nam lahko da premišljevati o delovni izgradnji nove Evrope, procesu, ki se na nek način dogaja na odru in katerega avtorji želijo nagovoriti z optimizmom k vztrajanju, a se v uprizoritvi ne poveže v celoto; prej deluje kot gradbišče, kjer so želje jasne, njihovo udejanjanje pa še v delovni fazi.
