Ocenjujemo: Gledališka bum-bonjera

Uprizoritev po besedilu režiserja Luke Martina Škofa in dramaturga Blaža Rejca najmlajšim gledalcem s pomočjo Igralke in Igralca predstavi gledališko delo od prve vaje do odrskega nastopa.

Udarno asociativni naslov namiguje, da se lahko otroška sladkosnednost poteši tudi ob čarobnih skrivnostih gledališča, a zasnova in izvedba prej spominjata na gledališko obstreljevanje s sladkorčki kot na vabljivo vzbujanje sladkih želja.

Razkrivanje gledališkega mehanizma in izrazita intenca po komunikaciji z mladimi gledalci gradi na sproščenem vzdušju in ustvarja vmesno naselitev med spremljanjem uprizoritve v dvorani ter obiskom zaodrja in vadbenih prostorov, naseljenih z ustvarjalno energijo.

Ta prehodnost zaznamuje tudi celotno igro, ki opis uprizoritve kot »dogodivščine za dva igralca in občinstvo« spremeni v vprašanje, ali igralca občinstvu razgrinjata gledališke pokrajine ali se s pomočjo občinstva le igrata gledališče.

Sabina Kogovšek in Klemen Janežič nekatere postopke igralskega dela (dihalno, govorno, gibalno ogrevanje in različne načine igre) in druge gledališke strukture (od uporabe teksta, uprizarjanja zgodbe, prevzemanje vloge junakov do funkcije kostuma, glasbe in režijskega dela) predstavljata s šaljivo in bombastično slikovitostjo, ki se napaja iz otroške igre.

Domišljija je tista, ki kakršne koli najdene predmete v hipu spremeni v uporabne rekvizite, kostume ali dele scenografije ter vzpostavlja okvire izmišljenih svetov. Njihovo naseljevanje ne sledi začrtanemu, ciljno usmerjenemu gledališkemu procesu, temveč je zaznamovano s sprotnim vzpostavljanjem in rušenjem pravil igre glede na potrebe in zanimanje (izrazito tudi v prevzemanju otroških medklicev »stop igra«).

Škof ne stavi na vizualno atraktivnost celostne podobe (oder je gol, vse pripomočke pa igralca najdeta za majhno črno steno v ozadju). Namesto tega vso pozornost pritegujeta igralca z dinamičnim odrskim dogajanjem, najučinkovitejšim v inventivni izrabi in hitri menjavi preprostih pripomočkov kot praktičnem preizkusu vloge in učinkovanja posameznih gledaliških elementov, v izraziti gibalni podobi (Sebastjan Starič telesi razgiba v lahkotni fleksibilnosti do pravih malih akrobacij) ter neobremenjenem vključevanju gledalcev.

A to dinamiko obtežuje želja po zapeljevanju, ki briše osredotočenost na podobo gledališkega delovanja in se pomika proti domišljijskim vesoljem otroške igre; igro večkrat namerno zanese v karikirano ilustracijo in vzvišeno patetiko, komunikacijo z gledalci v igro prijateljskih zavezništev, ki si pripadnost pridobivajo z všečnim naslavljanjem.

Sicer duhoviti in z vidika vpogleda v gledališče analitično zastavljeni prizori ostajajo neobdelani in mestoma razpuščeni, za njihovo sklenjeno umestitev v kompaktno in izostreno celoto pa bi bila potrebna predvsem dodatna režijska in dramaturška strogost.