Nenavadnost in intrigantnost tega sveta (in uprizoritve) Kica gradi na dveh ravneh, predvsem v razliki med dobesednim in prenesenim razumevanjem in njuni medsebojni igri, ki jo poganja izbira perspektive. Ta je spodbudno prepuščena tudi gledalcem, stimulira pa jo več uprizoritvenih smernic – spektakularna prostorska matrica se prepleta z vsakdanjim gnanjem za lastnimi cilji ali vzdrževanjem sistema, pripadnost poslanstvu z lahkotno duhovito distanco, visoki cilji z banalnostjo človeških stremljenj.
Nad vaškim življenjem tokrat ne bedi grad; njegovo konkretno podobo je zamenjala geometrično urejena 3D mreža, ki se iz odra podaljšuje v dvorano (scenografija Numen + Ivana Jonke) in dopolnjuje razumevanje živahnega dogajanja v vasi. Kot vseobsegajoča struktura podčrtuje eno osrednjih misli, na katero navaja uprizoritev – konstrukt »višje sile«, ki zmore zagotavljati urejenost in smisel sveta, je projekcija »spodnjega« sveta, s katero si vanj prepričana skupnost lahko upravičuje obstoj, v primeru dvoma in želje po globljem uvidu pa se ta odmika in razblinja.
Zato zemljemerčeva največja težava ni njegovo neuspešno prodiranje v ta višji smisel temveč to, da se je med tem preiskovanjem nevede zapletel v past nevidnega sistema. K. Branka Šturbeja je sodoben, ambivalenten lik, ki si želi vestno opravljati zaupano mu nalogo zemljemerca, vržen v neznano situacijo, a hkrati tudi notranje gnan, da pride stvarem do dna in tu ostane, pri čimer z nedolžno nevednostjo poskrbi predvsem za lastne interese ter mimogrede izrabi vse in vsakogar, ki mu pride na pot.
V tem mu odlično parira tudi Polona Juh kot Frieda, ki ranljivost prekrije s prvinsko močjo vabljive ženske. V erotični ponudbi z iluzijo koristi med njima zasije prikrit, tiho čakajoč boj za napredovanje, vzpon k nepoznanem, a privlačnem cilju.
Kar je v Kafkovi prozi zakrito v čez številne podrobnosti počasi premikajoči se gostobesednosti, dramatizacija Gorana Ferčeca zgosti v stabilno strukturo in uprizoritev razgrne v dinamičnem tempu ter s humorjem (dramaturginja Mojca Kranjc). Posamezne prizore in različna prizorišča Kica orkestrira kot pretakajoči se val dogajanja, eno samo celovito tempirano – tudi vizualno privlačno – dogodivščino raznolikih, a izmuzljivih vaških osebnosti.
Orkestrsko usklajenost omogočajo izjemne igralske vloge celotnega ansambla, natančne, strastne in polne življenja, med njimi vehementni Branko Jordan v več vlogah, Saša Tabaković kot zategnjeni učitelj in mencavi sel, Iva Babić in Barbara Cerar v svojem dostojanstvenem sprejemanju vsiljene kazni, Zvezdana Mlakar kot krčmarica ter otroško razigrani Nik Škrlec, Rok Kravanja in Sabina Kogovšek.