Tiskane izdaje
Multimedija danes temeljno definira našo zaznavo, postala je obenem vmesnik in prizma našega dojemanja sveta, od velikih do najbolj intimnih dogodkov.
Gledališče se že po definiciji upira prevladi multimedijskih uprizoritvenih strategij, saj kljub zdaj že ustaljeni odrski rabi gledališkega koncepta ne definirajo kot temeljni konstitutivni element, temveč predvsem kot sredstvo za stopnjevanje sugestivnosti. Vsaj v večini primerov, ponekod pa so povsem enakovreden ali celo dominanten faktor komunikacije.
Predstava Guliverjeva potovanja v režiji Matjaža Fariča je takšen primer. Ker gre za predstavo za otroke in mladino, bi bil morda umesten pomislek, da bi lahko gledališče vsaj mlajšim generacijam ponudilo drugačno oziroma klasično avtentično odrsko izkušnjo, še zlasti, ker so nekateri tovrstni projekti, na primer Martin Krpan v režiji Janeza Burgerja v lanski sezoni, zelo razočarali.
Vendar gre tukaj za povsem drugačno zgodbo, Farič, ki se podpisuje tudi pod priredbo besedila, scenografijo, koreografijo, izbor glasbe in – v okviru Fi produkcije – tudi kot soavtor likovne zasnove in animacije, je v vsebinskem in formalnem pogledu ustvaril vrhunski projekt.
Da gre za gledališko dogodivščino oziroma popotovanje, je obiskovalcem dano vedeti že pred predstavo, saj je najprej treba za protagonisti prehoditi skrito in zavito pot do dvorane. Ta nato postane čaroben prostor zaznav avdiovizualne in otipljive fizične prezence.
Multimedijska tehnologija omogoča virtualno razširitev odra v neskončnost, izriše in poudari fantastičnost narativnih prizorov, izbriše ločnico med realnim in fiktivnim, med zunaj in znotraj, relativne postanejo prostorske in časovne determinante. Igralci k virtualni dodajo še realno dinamiko in predvsem vzpostavijo neposredno interakcijo z občinstvom.
Najpomembnejša je izvrstna sinhronizacija obeh ravni. Njen končni učinek seveda ni tako perfekcionističen, kot to omogoča današnja kinematografska ali celo 3D-tehnologija, vendar se to izkaže prej za prednost kot za pomanjkljivost, saj zagotavlja drugačno, bolj živo izkustveno percepcijo fizičnih, imaginarnih in mentalnih ravni.
Matevž Biber v osrednji vlogi Guliverja svojo nalogo opravi odlično, pa naj bo to oblikovanje vloge, precej kompleksna koordinacija z dogajanjem v polju projicirane animacije ali obvladovanje ne samo odrskega prostora, temveč celotne dvorane, vključno s parterjem in ložami. Tukaj sta še sijajna humorno ironična asistenca Ivice Kneza in Mojce Simonič ter glasovno ali vizualno animacijsko sodelovanje ostalih članov mariborskega dramskega ansambla.
Izbor besedila je namenjen predvsem mlajšemu občinstvu, vendar se ob pustolovsko-pravljičnih poudarkih da razbrati tudi temeljno intenco Jonathana Swifta po satirični kritiki družbe, politike, nravi, idej in prepričanj. Pravzaprav je predstava povsem ustrezen pendant knjigi, ki jo lahko umestimo bodisi predvsem kot priljubljeno mladinsko berilo ali pa kot eno najbolj domišljenih satir svetovne književnosti, tako da je dovolj atraktivna in izzivalna tudi za starše, ki spremljajo svoje otroke na predstavo.
Nedavno sem se v eni največjih svetovnih knjižnic čudil nad gnečo, v čitalnici tako rekoč ni bilo mogoče najti praznega stola, dokler nisem ugotovil, da ima večina pred seboj prenosni računalnik. Očitno se v knjižnici zavedajo, da lahko obiskanost zagotovijo predvsem z brezplačno brezžično medmrežno povezavo, ali si kdo sposodi kakšno knjigo ali publikacijo, je drugotnega pomena.
Nad tem sicer lahko zavzdihnemo, vendar nam ne preostane drugega, kot da se sprijaznimo z realnim stanjem in ugotovimo, da so danes pač potrebne drugačne strategije za privabljanje občinstva, še zlasti mlajšega. Če je projekt tako domišljen kot tokratna Faričeva Guliverjeva potovanja, so takšni prijemi povsem upravičeni.
