Ocenjujemo: Ljudje, kot smo mi

Režija: Nejc Gazvoda. Anton Podbevšek Teater, Novo mesto.
Objavljeno
21. september 2017 12.36
Anja Radaljac
Anja Radaljac

Predstava Ljudje, kot smo mi je nastajala, je navedeno v gledališkem listu, v (idejnem) odnosu do del Kazua Ishigura, a kljub temu navedku je (fabulativno) dejansko zasnovana zlasti po romanu The Remains of the Day (Ostanki dneva) in ponudi koherentno, lahko sledljivo zgodbo o življenju nekega angleškega lorda ter njegovega butlerja (g. Stevens) in gospodinje (gdč. Kenton), ki je pretežno podana z butlerjeve perspektive.

Dogajanje večinsko poteka v času po prvi in do konca druge svetovne vojne; angleški lord, ki se je čutil odgovornega za samomor prijatelja, sicer nemškega nasprotnika, s katerim se je bojeval v prvi svetovni vojni, v drugi svetovni vojni išče načine, da bi politični vrh v Angliji pripravil do dobrih diplomatskih odnosov z nacistično Nemčijo (želi, da bi predsednik Anglije obiskal Hitlerja ipd.).

Butler ima svoje mnenje o tem, a ne ukrepa – ravna v skladu z najvišjimi – na neki način edinimi – načeli in prepričanji, ki jih ima oziroma so mu bila privzgojena: trdno se oklepa »svojega položaja« v družbi in sprejema politične zadeve, vključno s potezami svojega delodajalca, kot reči, ki jih »ne razume«, četudi je na primer v situaciji, ko mora odpustiti dve judovski služabnici, jasno razvidno, da svoje mnenje vendarle ima in da to ni skladno z mnenji njegovega delodajalca.

Podobno ravna tudi gospodinja, ki skriva svoja čustva, da bi sledila kodeksu svojega družbenega položaja, le da je ona še eno stopničko nižje na družbeni lestvici kakor butler. Oba skrivata svoj intimni svet in se odrekata izrekanju vsakršnih osebnih mnenj ali kakršnemukoli aktivnemu poseganju v dogajanje okoli njiju, zaradi česar obenem oba trpita.

Ne gre za to, da lord, butler ali gospodinja ne bi sledili svojim vrednotam ali jih ne udejanjali, v resnici je vprašanje, kakšne so njihove hierarhije vrednot in kako se prek tistih, o katerih čutijo, da jim morajo prvenstveno slediti, umeščajo v okolico. Vprašanje je torej, kaj v vsakodnevnih odločitvah pretehta, da se odločijo tako ali drugače. Bistveno pri tem je tudi, da se posamezniki v tej predstavi ne umeščajo v širši družbeni kontekst – odgovornost za to v resnici prelagajo na druge; butler na primer na lorda, gospodinja na butlerja.

Predstava s tem orisuje pomembne­ teme, a izpeljava se zdi na nekaterih­ mestih nekoliko­ ­vprašljiva. Težavna­ je lahko groba ­razredna delitev, četudi so ­nakazane povezave med razredi (butler je umeščen­ v sredinsko pozicijo, kjer je obenem podrejen in nadrejen, sledi in obenem postavlja pravila), prav tako se zdi izpeta postavitev v prav tako črno-belo izrisani čas druge svetovne vojne. Morda bi veljalo ob svobodnejši odrski interpretaciji romana premisliti tako o enem kot o drugem.

Ob obstoječi postavitvi je potrebna precejšnja mera distanciranja in svobodnega interpretiranja, če naj videno kakorkoli ­umestimo v širši ali sodobni kontekst; kakor se predstava po eni strani želi umestiti vanj (na to namiguje tudi besedilo gledališkega lista) in to tudi nakazuje (recimo z dokaj vsiljivo pločevinko kokakole), se temu kontekstu nenehno izmika in se zvrača v območje zgolj historičnega. Vez s »sodobnim« seveda ni nujna; zdi se le, da jo je predstava skušala podati, a da pri tem ni bila povsem uspešna.

Predvsem se zdi, da je to material s potencialom, ki bi ga bilo mogoče postaviti tako, da bi artikuliral nekaj pomembnih poudarkov, a režiji to nekako ne uspe zadovoljivo: scenografija je neizdelana, prostor ni niti zares prazen niti intimen (oboje bi dogajanju lahko ustrezalo), nima izrazite estetike, nekateri prizori so predolgi, drugi preveč eksplicitni in povedo tisto, kar bi se moralo samo razkriti skozi psihologijo dramskih oseb (kar Pavletu Ravnohribu sicer odlično uspeva), zaradi česar se zdi, da je predstava v nekakšnem nesoglasju ali celo neempatiji do sebe. Atmosfera je precej medla in neizdelana, s čimer daje tudi občutek razvlečenosti. Animacije so le slabo umeščene v kontekst.

Naposled se zdi, da je to odrsko delo z nekaj dobrimi nastavki, ki se trudi odkriti nekaj pomembnih vprašanj, a mu nekoliko zmanjka­ pri izdelanosti, povezovanju vključenih gledaliških elementov in izzivalnosti interpretacije.