Tiskane izdaje
To je kritika, v katero bi rada – najprej – vstopila prvoosebno, ker je (bil) moj prvi odziv na predstavo po eni strani skrajno subjektiven in bi se zanj rada izrekla osebno (in ga nikomur vsiljevala), po drugi strani pa se mi zdi ta moj odziv pomembno izhodišče kritiki.
Predstava – ali, bolje, besedilo predstave, ki ga je napisala Eva Mahkovic – me je namreč izpraznila. Po ogledu nisem imela v glavi niti ene misli, s katero bi lahko karkoli povedala o predstavi. Vse, kar sem lahko izustila, je bilo: 'To je bilo nič.'
Nič ni nujno negativen označevalec. Nič je težko – ali kar nemogoče – opredeliti ali pa moramo zanj, morda, vsaj v tem nemetafizičnem smislu, šele izumiti metodologije in orodja, s katerimi ga bo mogoče sploh kakorkoli obravnavati.
Male kraljice govorijo o treh odraščajočih dekletih iz generacije 'skoraj milenijcev', ki so potopljene v pop kulturo svojega časa. So pregovorno naivne, dinamika med njimi pa je ustvarjena po kopitu 'high school' romantičnih komedij iz poznih devetdesetih.
Imamo pretirano samozavestno, lepo, pametno kraljico Regino (Lena Hribar), njeno tekmico, predsednico Cecilijo (Lea Cok), in še grdo, neumno Wendy (Eva Jesenovec), ki predstavlja ljudstvo in šele omogoča razliko, zaradi katere lahko Regina in Cecilija zasedata svoji mesti. Tu so še odrasle ženske – na primer sestri Regine in Cecilije, Alma in Tara (odigra ju Aja Kobe), ter njuni materi Simona in Tatjana (odigra ju Nina Ivanič), ki predstavljajo nekakšen vpogled v prihodnost odraščajoče trojice, ter moški liki (vse odigra Rok Kunaver), ki so predvsem 'uporabni'.
Če bi bilo to vse, bi bila predstava slabša – ne bi bila nič, bi klišejska podstat predstave pretehtala nad vsemi drugimi elementi. Ampak zdi se, da Eva Mahkovic seže nekam dlje. Liki, vse njihove akcije, način bivanja … so tako skrajno izpraznjeni in brezvsebinski (nimamo zgodbe, nimamo razvoja likov, kajti vse je že vnaprej določeno; vsaka hči je le materina kopija, nimamo prostora ali časa itd.), dogajanje pa zataknjeno med virtualnim in realnim, da je vse, kar ostane, dejansko in povsem zares samo še tisto, kar se kaže na površini: snapchat, irony, Žižek, rožnati lasje, Kanye West, poezija, velikost jošk, umetnost kozlanja, followerji in Taylor Swift, prijateljstvo – vse obstaja na isti ontološki ravni, povezave so poljubne in brezvsebinske, ukinjene pa so vse vzročne povezave, kar dobro ponazori izsek iz Reginine replike: 'in se fotkamo za snap pa za instagram, ker če se ne bi, ne bi imele nobenih followerjev'. Kaj potem, če nimaš nobenih followerjev? Zapadeš v brezno groze, zvrneš se v pod(na)stavljeni nič.
Male kraljice so na neki način lahko tudi drama o pregnani vsebini: postala je nepotrebna. Ali pa tudi ne. Morda pa je takšna interpretacija – četudi mogoča – zgrešena. Morda je za vso ironijo (ki je cepljena na ironijo in tako ni nikoli zares ironija) te pisave vseeno zgolj in samo zgodba o naivnosti odraščanja, občutka, da je naša generacija močna, da je 'zdaj naš čas', ki pa se vselej sprevrže v streznitev odraslosti.
Režija, ki like odraslih postavi tako, da jih dekleta premikajo kot robote in z njimi upravljajo na ukaz, pomakne igro v smer te druge interpretacije: to je naš čas, čas naše mladosti, ko je mogoče vse. Enako velja za igro, ki izraža zlasti najstniško frfotavost, vreščavost, naivnost, samozaverovanost …
Tisti morebitni nič se v režiji kaže predvsem skozi (namerno?) dolgočasnost, ki ji predstava zapada: o ničemer ne gre razmišljati, ukvarjajmo se le z banalnostmi danega trenutka … potrudimo se zaposliti z dogajanjem na odru, da se še mi ne zvrnemo v ta nič.
Če nam to uspe, je predstava v nekem smislu celo meditativna: ustavlja mišljenje in sili v izpraznjenost, iz katere pa lahko (skozi vnovični barok ter pripadajoči vanitas) le začnemo znova.
